Maja Grabljevec je mlada mamica šestmesečne hčerkice Ronje in opravlja zelo zanimiv poklic, je namreč babica. Delala je v ljubljanski porodnišnici in ima izkušnje s porodi najrazličnejših vrst. Čeprav dobro podkovana v znanju, ki ga mora babica imeti, in opremljena z izkušnjami, pa se je, ko je sama enkrat dobila dojenčka, morala soočati s podobnimi skrbmi kot vse mame.
Morda jo je kakšna stvar še bolj skrbela, kot bi jo sicer, npr. potek nosečnosti od tedna do tedna, ki ga zna na pamet, jo je verjetno bolj obremenjeval kot nekoga, ki ne pozna vseh detajlov. Z Majo smo se pogovarjali o njenih izkušnjah v porodni sobi ter o lastnih izkušnjah biti mama in žena po rojstvu prvega otroka.
Imate zelo lep poklic, ki pa je verjetno tudi težak. Katere situacije so za porodno babico najtežje?
Že ko se odločiš, da boš delal v porodni sobi, veš, da bo prišlo tudi do situacij, ki bodo tragične – npr. porod nedonošenčka, ki nima možnosti za preživetje. Pri tem moram povedati, da so v porodnišnici Ljubljana res vrhunski neonatalni pediatri, ki odlično poskrbijo za nedonošenčke. A nekje je meja preživetja, in čeprav je to zelo napredovalo, se okvirno nekje pred dopolnjenim 24. tednom rojenega otroka ne da rešiti, ne more preživeti.
Porodna soba je res čudovito delovno mesto, doživiš pa tudi situacije, ki so najhujša nočna mora vseh ljudi, vključno z zdravstvenimi delavci. V porodni sobi seveda ne moreš jokati, se pa zgodi, da ko je porod za tabo, ko greš v drugo sobo, se ti kar same ulijejo solze.
Veliko je odvisno od tega, ali se otrok rodi živ ali ne. Težko je doživljati, ko se rodi živ otrok, za katerega pa veš, da nima možnosti preživetja (npr. v 22., 23. tednu) in da bo v nekaj minutah umrl. Hlasta za zrakom, skušaš mu pomagati in olajšati vsako minuto življenja. To je res grozljivo gledati.
Tudi mame se zelo različno odzovejo. Nekatere bi otroka rade videle, druge sploh ne. Nekatere v tistem trenutku preprosto ne zmorejo. Dostikrat pa se potem vrnejo k nam in prosijo, če imamo kaj, kar jim lahko damo v spomin na otroka. Zato tem otrokom babice naredimo spominsko kartico, kamor zapišemo ime, datum in uro rojstva ter odtisnemo rokice in nogice, da imajo starši potem spomin.
Ali se vam je kakšen porod še posebej lepo vtisnil v spomin?
Najbolj so mi ostali v spominu porodi, ki jih nisem jaz vodila, ampak sem bila asistenca (babica, ki vodi porod, ima zraven dve babici, ki jima rečemo asistenca). Takrat lahko malo bolj opazuješ odnose. V prvih trenutkih, ko se otrok rodi, ko vidiš dinamiko mož – žena, ki sta zdaj postala starša … To me je pogosto zelo ganilo. Jaz sem največ delala v času korone, ko moški niso smeli biti pri porodu. Nekatere ženske so ure in ure jokale zaradi tega, bile so zelo prizadete.
Rodili ste s carskim rezom, kar mnoge ženske doživljajo travmatično. Kako ste vi doživeli carski rez?
Kot babica na carski rez nikoli nisem gledala kot na manjvreden porod v primerjavi z naravnim ali vaginalnim porodom. Gre pa za zahtevno operacijo, kjer je tudi okrevanje daljše. Ko sem sama morala imeti carski rez, tega nisem jemala kot nobeno tragedijo, ampak sem povsem zaupala, da bo vse v redu.
Se pa naravni porod včasih zavija v neko romantiko. Je že prav, da so ženske osredotočene na naravni porod, da imajo svoje želje in predstave, ampak dejstvo je, da dokler tega ne doživiš, ne moreš vedeti, za kako veliko stvar pravzaprav gre.
Razumem ženske, ki se odločajo za porod doma, najbrž jim je bolnišnično okolje neprijetno in so doma bolj sproščene. Osebno nisem imela nikoli predsodkov pred bolnišnicami, mogoče zato, ker vsa moja družina dela v zdravstvu. Pravzaprav se osebno dosti bolje počutim, če rojevam v porodnišnici, ker je bolj varno. Porod doma je lahko tako nevaren in lahko gre toliko stvari narobe, da se morda ženske včasih niti ne zavedajo tega. Včasih imajo tudi malo nerealna pričakovanja v porodni sobi, npr. težko je imeti istočasno epiduralno anestezijo in hkrati hoditi po sobi.
Kako ste kot poklicna babica doživljali svojega dojenčka?
Hecno je, kajti v tem poklicu drugim svetuješ, naj se ne sekirajo, če dojenček kdaj malo joka, pri drugih se ti zdi to nekaj samoumevnega. Jaz sem iz svojega poklica vse vedela o tem. A ko je moja hčerka jokala, mi ni pomagalo nobeno znanje. Vse v telesu me je bolelo, ko sem slišala, da joka, in nisem vedela, kako ji pomagati.
Samo hčerin jok tako vpliva name, jok drugih otrok me ne gane niti pol toliko. Podobno je bilo tudi z dojenjem. Čeprav sem velikokrat pomagala ženskam pristaviti otroka in jim pomagati pri dojenju, nisem imela pojma, ko sem bila sama v tej situaciji. Tako da eno je teorija, drugo pa praksa.
Kako sta z možem kot par doživela spremenjeno dinamiko po rojstvu hčerkice? Je bilo kaj težav?
Zdi se mi, da se ženske že skozi nosečnost toliko spreminjamo, toliko sprememb se nam dogaja, da smo vseeno malo bolje pripravljene na življenje po porodu kot pa moški. Moj mož je kar močno doživljal to novo situacijo, ga je na začetku kar šokiralo. Oba sva zelo aktivne sorte, tudi on, kar naenkrat pa je bilo ogromno prilagoditev, ni mogel več čisto vsak dan npr. na kolo in tako dalje.
Tudi meni je bilo po porodu to kar težko. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem si upala povedati možu, kaj potrebujem ali da mi je težko. Nekoč mi je neka psihoterapevtka rekla: “Maja, moški nimajo vklopljenih podnapisov. Ti moraš povedati, glej, jaz te potrebujem danes ob tej in tej uri.” Res je, da partner ne dojame, če ženske govorimo samo nekaj na splošno, češ, potrebujem več časa zase, mogoče bi bilo pa fajn, da bi bil malo več doma … Treba je biti konkreten: “Danes ob tej in tej uri grem na kavo s prijateljico, takrat bi želela, da si doma in z otrokom.”
Še zdaj imam kdaj težavo, ker mislim, da ker sem pač na porodniški, bi pa moralo biti res vse 100-odstotno na meni. Ampak kot glasbenica mi veliko pomeni, da grem lahko enkrat tedensko zvečer na vajo z orkestrom, in ugotovila sem, da se mož z dojenčkom takrat čisto dobro znajde. Starejša kot je hčerkica, lažje in bolje je.
Ste sami dojili kljub carskemu rezu?
Dojenje je top in zagotovo najboljša hrana za otroka, tukaj ni debate. Prav se mi zdi, da je vedno bolj družbeno sprejemljivo. Jaz sem bila psihično pripravljena na to, da ne bom dojila, ker sem vedela, da bom morala imeti carski rez. Ko sem vseeno uspela dojiti, sem bila v bistvu zelo prijetno presenečena. Sem pa svojo patronažno lepo prosila, da mi vse razloži in pokaže, čeprav je ona mislila, da zaradi svojega poklica že vse obvladam. Pa ni bilo tako, ker ko gre zate osebno, vse čisto drugače doživljaš.
Po določenih začetnih težavah sva se dojili nekaj tednov, potem pa se je zaradi spleta okoliščin zgodilo, da sva prenehali z dojenjem. Dojenje mi je bilo zelo težko. Bilo je zapleteno, kombinirala sem s črpanjem mleka in tako dalje. Doživljala sem vse sorte, od ljubosumja na partnerja, ker ni bil 24 ur z dojenčkom v naročju poseden na kavču, do neznanske utrujenosti.
Kaj pa slaba vest oziroma dilema: sem slaba mama?
To dilemo poznam in tudi sama se kdaj to sprašujem. Recimo hitro po porodu sem šla z dojenčico ven in sva kje na kakšni klopi sedeli ali kaj podobnega. Pa sem imela dvome, ali delam prav. Potem pa mi je moja mama, ki mi je bila in je zelo v oporo, rekla: “Pa daj, poglej jo! Se ti zdi, da ji kaj manjka?” Potem mi je bilo lažje. Dejansko je tako, da ti v teh časih opora veliko pomeni. Res je, kot piše v neki knjigi, da je potrebna cela vas za vzgojo otroka.
Včasih je res veliko teh občutkov, da si slaba mama, razlogi pa čisto različni: ali dojenje ne gre, ali otrok veliko joka, ali uporabljaš pralne plenice ali ne, ali imaš dovolj dober voziček … Ženskam bi svetovala, naj dovolijo, da jim kdo pomaga. Pusti mami ali tašči, da ti eno uro pazi otroka, ti pa pojdi medtem spat. To je zelo težko narediti, ker misliš, da bi morala medtem poskrbeti za perilo, pa kuhinjo, …
Kako pomembno je mentalno zdravje žensk v poporodnem obdobju?
Mislim, da se o mentalnem zdravju žensk v poporodnem obdobju čisto premalo govori. Prav v povezavi z dojenjem je veliko stisk pri ženskah. Nekatere ženske si res tako zelo želijo dojiti, da so potem pod takim pritiskom, da mogoče zaradi tega ne steče, ali se otrok noče lepo pristaviti. Takrat reči ženski: “Pomiri se, saj ni nič hudega, saj bo šlo,” je tako, kot da bi ji prisolil klofuto. Ona je v tisti situaciji obupana. Mogoče jo skrbi, da bo zato otrok bolan, bo imel alergije, ali pa da je ona zato slaba mama.
Družabna omrežja, kjer se pojavljajo vplivnice, ki se nekaj dni po porodu z dragimi vozički slikajo v brezhibni formi, ne pripomorejo k boljšemu počutju žensk po porodu. Spomnim se sebe, z ogromnim trebuhom, šivi, kako sem komaj sedela na kavču, ko pa sem se pogledala v ogledalo, sem lahko samo zavzdihnila.
Kaj bi za konec sporočili ženskam?
Želela bi si, da bi ženske večkrat prosile za pomoč in si ne očitale, da ne zmoremo same. Prepričana sem, da obstajajo babice, dedki, tete, prijateljice, ki bi z veseljem priskočili na pomoč. Imeti moramo le moč prositi zanjo.
