Karmeličanke iz skupnosti sv. Jožefa tik ob praškem gradu na Hradčanih so se počutile utesnjene. Stavba ni bila zgrajena za zaprti red in čeprav sv. Terezija Avilska svetuje, naj bo ob karmeličanskih samostanih velik vrt, so same imele komajda omembe vrednega. Zaradi množic turistov so bile obdane s hrupom. Tako so se leta 2005 odločile za selitev na deželo.
Zaraščena kmetijska posest
Sprva je njihova razmeroma mlada skupnost – stare so od 25 do 50 let, šest od devetih ima večne zaobljube – nameravala postaviti nov samostan, a so se po številnih ogledih parcel odločile za nakup in obnovo kmetijske posesti. Leta 2018 so tako kupile opuščeno kmetijo v kraju Drasty blizu Prage in jo same začele obnavljati.
Tja so se preselile leta 2020, praški samostan pa prepustile bosonogim karmeličanskim bratom. Kmetijska posest v cerkveni lasti, denacionalizirana šele 25 let po demokratizaciji, je bila v tako slabem stanju, da mnogi niso verjeli, da jo je sploh mogoče obnoviti, je v prispevku za Vatican News zapisala sestra Marie.
“Zdelo se je, kot da se je nekdo odločil, da bo kmetijo spremenil v eno samo veliko odlagališče, ki ga je pozneje zaraslo drevje.”
Za obnovitvena dela, ki so se jih lotile takoj po nakupu, so prejele spregled od klavzure. “Sprva smo delale same, pozneje pa nam je sv. Jožef, ki se mu od vedno vsak dan priporočamo, začel pošiljati mnoge velikodušne pomočnike,” pravi s. Marie.
Najprej se je bilo treba znebiti odpadnega materiala, odstraniti plevel ter nezaželeno drevje. Motorne žage so postale nujna oprema. Nekatere so se naučile voziti podarjeni traktor znamke Zetor 25K (letnik 1959), za katerega pravijo, da je najstarejši član skupnosti, in manjši bager.
Čim več dela poskušajo opraviti same, da v časih z visoko inflacijo kaj privarčujejo, podjetju so prepustile večja gradbena dela. Po začetnem finančnem načrtu naj bi dve tretjini stroškov obnove pokrile s prodajo samostana na Hradčanih, preostalo pa z darovi, vendar se zaradi draginje kažejo večje potrebe.
Bliže naravi in ljudem
“Postopoma smo se zaljubile v ta kraj,” povesta sestri Marketa in Milada, tu so bliže naravi in ljudem. Med prenovo se poskušajo čim bolj držati temeljnih prvin svojega reda, vendar so urnik nekoliko prilagodile, da imajo več časa za delo. Novi samostanski kompleks bo poleg celic za sestre zajemal še hišo za goste, ki bodo željni tišine in molitve.
Vsem bo dostopen večji park, ob katerem bo stalo otroško igrišče. V gospodarskem krilu bodo našle prostor delavnice in trgovina. V sadovnjaku bodo cvetele jablane, na zelenjavnem vrtu pa zorele bučke. V nekdanji konjušnici pa bodo uredile 11 stanovanj za najemnike.
Pri gradnji novega samostana jih spremlja ustanoviteljica praškega samostana iz 17. stoletja, Božja služabnica mati Marija Electa Jezusova. Njene posmrtne ostanke so prenesle v Drasty. Na njeno priprošnjo gotovo lahko računajo, saj je bila za časa življenja navzoča pri ustanavljanju treh samostanov – v Gradcu, na Dunaju in v Pragi.
Hvaležne za umazanijo na rokah
Kot za Katolický týdeník pripoveduje s. Marie, sestre v novem kraju okušajo posebno bližino Boga Stvarnika. Hvaležne so za to, da lahko hodijo bose po travniku, za čudovite rože, ki so zrasle na mestih, kjer so odstranile plevel, za gozd, v katerega se lahko skrijejo pred soncem …
“Božjo pomoč in varstvo skoraj oprijemljivo okušamo,” pravi. “Ste se kdaj zahvalili Bogu za umazanijo na rokah in za blato na oblačilih? Za mačko na traktorju in hrošča v kopalnici? Jaz še ne. Dokler … dokler nisem postala del skupnosti devetih žensk, ki so dale Bogu priložnost, da pokaže svojo vsemogočnost,” pravi.
Novega samostana se veselijo tudi obiskovalci. “Pogosto nam govorijo o miru in veselju, ki ga izkušajo tukaj. Upamo, da bo Drasty postal oživljajoč kraj za širše območje,” pripovedujejo karmeličanke.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 13.
