“Slišala sem za velikega zločinca, ki je bil pravkar obsojen na smrt zaradi strašnih zločinov, in vse je kazalo, da bo umrl nespokorjen. Za vsako ceno sem želela preprečiti, da bi šel v pekel […]. Rekla sem Bogu, kako sem povsem prepričana, da bo ubogemu Pranziniju odpustil, in kako bom to verjela, tudi če se ne bo spovedal in ne bo pokazal nobenih znamenj kesanja, tako zelo sem zaupala v Jezusovo neskončno usmiljenje.”
Sveta Terezija še ni imela 15 let, ko je bil Henri Pranzini obsojen na smrt, potem ko je bil spoznan za krivega podlega trojnega umora, katerega žrtev je bil tudi devetletni otrok. Tereziji se je želja izpolnila: Pranzini je pred odhodom na morišče prijel križ, ki mu ga je ponudil duhovnik, in ga poljubil.
Božja pravičnost ni človeška pravičnost
Ni dvoma, da se je Tereziji skrajno upiral ta trojni umor, o katerem je na široko poročal tedanji tisk. Kako naj ne bi bila ogorčena nad žrtvovanjem nedolžnih? Toda bodoča karmeličanka ni obupala. Poleg tega ni molila za omilitev Pranzinijeve kazni ali za to, da bi mu sodišče prizaneslo.
Človeška pravičnost je izrekla svojo sodbo in Terezija se je temu podredila. Mlado dekle je prosilo Boga, naj morilca reši na drug način: ne njegovega telesa, temveč njegovo dušo; ne njegovega zemeljskega življenja, temveč njegovo zveličanje v večnosti. Terezija je molila, da bi Pranzini vstopil v raj skupaj s svojimi žrtvami.
Se vam to zdi odbijajoče? Za človeško občutljivost gotovo. Toda Božja pravičnost ni enaka pravičnosti, kakršno vidimo tukaj na zemlji, in ne primanjkuje primerov svetnikov, ki ponazarjajo to skrivnost velikonočne ljubezni.
Omenimo lahko sveto Marijo Goretti: leta 1902 jo je v starosti 12 let ubil Alessandro Serenelli, ki jo je hotel posiliti. Na smrtni postelji mu je odpustila. 45 let pozneje se je Serenelli udeležil njene beatifikacije, nato pa do konca svojih dni živel in delal kot vrtnar v frančiškanskem samostanu.
Kaj pravi katekizem
Ali ni Satan tisti, čigar ime v hebrejščini pomeni “tožnik” in “nasprotnik”? Bog ne obtožuje. Sovraži greh, ne sovraži pa grešnika. Toda smrtni greh – torej “tak greh, katerega vsebina je tehtna, pomembna in ki ga poleg tega človek stori s polno zavestjo in s premišljeno privolitvijo” (Katekizem Katoliške cerkve, št. 1857) – nas resnično odreže od Božje ljubezni in izključi iz občestva svetnikov. Katekizem o smrtnem grehu nadaljuje takole:
Če ni popravljen s kesanjem in božjim odpuščanjem, povzroči izključitev iz Kristusovega kraljestva in večno smrt pekla (pogubljenja), kajti naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno. Toda če moremo soditi, da je kako dejanje samo po sebi velik greh, pa moramo sodbo glede oseb prepuščati božji pravičnosti in božjemu usmiljenju.
Katekizem Katoliške cerkve, št. 1861
Svetopisemske besede
Tudi evangelij je glede tega vprašanja povsem jasen:
“Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,’ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.”
Mt 7, 1-5
In še: “Ker nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil,” Jezus “zakliče” v Evangeliju po Janezu (Jn 12,47).
Skušnjava v Edenskem vrtu
Ta skušnjava, da bi sami odločali, kaj je dobro in kaj zlo, je v središču zgodbe iz Prve Mojzesove knjige in je izvor izvirnega greha.
Adam in Eva sta namreč z drevesa spoznanja dobrega in hudega pojedla sad, ki jima ga je ponudila kača, da bi prelomila Božansko zavezo: “Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl,” (1 Mz 2, 16-17).
Z dostopom do tega znanja sta Adam in Eva pridobila obliko moralne avtonomije, torej možnost, da se sama odločita, kaj je prav in kaj narobe, ne da bi se sklicevala na Božjo modrost ali vero v svojega Stvarnika.
Sodba pa lahko vodi tudi v maščevanje, saj oseba drugega vklene v svojo žalitev in na tak ali drugačen način poskuša izvršiti pravico zase, tako da zasede mesto, ki pripada Gospodu:
“Bratje, ne govorite drug proti drugemu! Kdor govori proti bratu ali svojega brata obsoja, obrekuje postavo in obsoja postavo. Če pa obsojaš postavo, nisi uresničevalec postave, ampak sodnik. Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?” (Jak 4,11-12).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
