Gregor Koritnik je član Papirniškega pihalnega orkestra Vevče že od leta 2006. Je klarinetist, po novem tudi tubist. V orkestru opravlja funkcijo inštrumentalista in predsednika društva.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Je tudi predvodnik. To je funkcija, ki usmerja orkester, ko je v gibanju. Opravlja organizacijsko funkcijo, ki zajema finančno poslovanje, organizacije dogodkov, dela skupaj z dirigentom.
V orkestru velja za sproščenega, tistega, ki želi ljudi nasmejati, jih spodbujati, kar ga zelo veseli.
Kako je prišlo do tega, da ste se odločili za sodelovanje v godbi?
Nikoli se nisem prav zares sam od sebe odločil za to. Vedel sem, da godba obstaja, naš orkester je precej odmeven, zato sem ga poznal, vendar sem imel ves čas občutek, da nisem dovolj dober, da bil lahko sodeloval v njem.
Nekako sem imel občutek, da ne znam tako dobro igrati, zato sem klarinet postavil v kot. Šele v dvajsetih letih me je nekdanji sošolec prepričal, da sem prišel na vajo. Malo sem poslušal in bilo mi je tako všeč, da sem takoj vedel, da si to želim.
Prva tri leta, ko sem spoznaval vse aspekte sodelovanja v godbi, od igranja, najrazličnejših nastopov, gostovanj, do druženja, so bila najboljša leta mojega življenja. Danes sem zelo ponosen, da sem del orkestra.
Sodelovanje v godbi torej ni povezano le z glasbo, ampak tudi z družabnim vidikom, imam prav?
Absolutno. Kot pri vsaki kolektivni ljubiteljski dejavnosti je tako, da če tam nimaš družbe ali se ne povežeš, ne gre. Nekateri radi hodijo le zaradi koncertov, nekateri se radi družijo, radi poklepetajo po vaji, imajo radi gostovanja, veliko različnih razlogov je, vsem nam pa je skupno to, da imamo afiniteto in ljubezen do glasbe, predvsem pa do glasbene kulture.
Kaj vam je najbolj všeč pri sodelovanju v orkestru?
Cel spekter stvari. Na začetku mi je bilo najbolj pomembno, da sem lahko igral inštrument. Če kupiš nek drag inštrument, ki se ti valja na polici, nima smisla. Prva stvar je bila torej to, da sem lahko igral in nisem šest let zaman hodil v glasbeno šolo.
Drugo je to, da sem spoznal čisto nov krog ljudi, ki so zanimivi, imajo pa skupno dejavnost. Tretja stvar pa je to, da skupaj z društvom vidim kaj sveta.
Tudi to bi poudaril, da lahko daš v inštitucijo s tradicijo svoj pečat. Tega se začenjam zavedati, odkar sem predsednik. To je hkrati čast in velika odgovornost, ker skrbiš za obstoj dolge tradicije.
Imajo danes godbe enako funkcijo, kot so jo imele nekoč?
Včasih so imele godbe v lokalni skupnosti veliko večjo vlogo in pečat. Igrale so na vseh veselicah, prireditvah, tudi pogrebih. Če si hotel organizirati nek dogodek ali če si se želel zabavati, si potreboval godbo, danes pa imaš na voljo najrazličnejše glasbenike in didžeje.
Mi imamo zdaj največ tri tradicionalne nastope. Včasih je bilo teh nastopov ogromno, na stotine. Danes marsikdo ne ve, kaj godbe sploh počnejo.
Prvomajska budnica
Veliko ljudi verjetno godbo povezuje prav s prvim majem in budnicami.
Budnice so bile vedno tipičen del tega praznika, godba je bila poleg zato, da je pospremila dogajanje. V sodobni družbi, ko ti tradicionalni prazniki sicer obstajajo, a imajo morda manj vsebine, prvi maj nekateri bolj povezujejo s počitnicami, bolj kot ne je to postal samo nastop godbe. Ko rečeš budnica, pomisliš na godbo.
Ljudje, ki nas pridejo poslušat, pridejo tja zaradi glasbe in ker je to nekaj posebnega. Starejši se bolj zavedajo praznika, vsem je pa fino, da se nekaj dogaja.
Vam je to, da morate na praznik vstati sredi noči, težko? Kako se pripravite, da igrate ob tako zgodnji uri?
Ni tako težko, da se pripraviš na igranje inštrumenta, kot to, da moraš tako zgodaj vstati. Med mladimi je navada, da sploh ne greš spat in prideš direktno tja. Tudi če greš spat, nekako gre, ker veš, da moraš vstati. Prebudi te že prva postaja, ko dobiš kaj za pod zob.
Budnic se vedno veselim, tako da mi ni težko, čeprav je naporno. Tempo je hiter, imamo nekaj čez deset postaj na vzhodnem delu Ljubljane, zaigramo, gremo na avtobus in na naslednjo postajo. Pri nas to traja celo dopoldne, nekatere godbe pa igrajo celo do večera.
Katera skladba, ki jo izvajate, vam je najbolj pri srcu?
Težko omenim le eno skladbo. Zelo uživam v promenadnem programu godb. Godbe so sploh v preteklosti velikokrat igrale ob nedeljah na mestnih promenadah ali parkih, kjer je bilo največ dogajanja. Vsi so šli tja.
Zdaj smo to znova uvedli in imajo vse godbe v Ljubljani med majem in septembrom promenadne koncerte na Novem trgu. Tam igramo zelo raznolik program, na primer priredbe zelo znanih popevk, kot so skladbe zasedbe Abba, Elvisa Presleyja, Franka Sinatre. Igramo od popa, rocka, countryja do naše zlate popevke, filmsko glasbo, narodnozabavno glasbo.
To so pesmi, ki gredo takoj v uho in jih je fino igrati in poslušati. Ta program se navadno izvaja tudi na gostovanjih v tujini, ki so mi zelo ljub del godbenega življenja. Posebej zabavno je na Bavarskem, kjer imajo ogromno festivalov. Meni je zelo všeč veseljaški aspekt godbe, ki vključuje veliko veselja ob glasbi, plesa in druženja.
Vedno gre lahko kaj narobe …
Nam lahko zaupate kak ljub spomin s turnej ali kako anekdoto?
Anekdot je veliko. Omenim lahko tri.
Velikokrat se na turnejah na primer kdo izgubi. Ko smo šli v Črno goro, je večina godbenikov potovala z letalom, nekateri smo se pa odločili za “road trip” in odšli s kombijem z vsemi pomembnimi inštrumenti. Morali bi priti do Podgorice, kjer smo imeli načrtovan koncert. Ker pa so ceste do tja takšne, kakršne so, smo zelo zamujali. Prišli smo zadnjo minuto, ostali pa niso vedeli, ali bodo sploh lahko dobili svoje inštrumente in godbenike.
Ko greš na festival na Bavarsko, te na primer najame kaka gostilna, da tam igraš. Tja pridejo starejše gospe, polne energije, in kar povlečejo koga iz orkestra, ker želijo plesati z nami. To se velikokrat zgodi ravno meni. Med plesom te gospe precej zgovorno razlagajo, kako bi bilo lepo, če bi bile nekaj desetletij mlajše in bi lahko skupaj plesali celo noč. Preostali člani godbe se mi potem vedno smejijo z varne razdalje.
Ko je bil prehod čez mejo še bolj zapleten, smo morali imeti spisek vseh inštrumentov, ki smo jih peljali s seboj, saj jih je bilo treba prijaviti. Ravno ko smo se vračali iz Črne gore, smo šli z avtobusom in dvema kombijema, ki sta bila polna inštrumentov, ki jih nismo popisali. Prvi kombi je šel uspešno čez mejo, drugega, ki sem ga vozil jaz, pa so ustavili.
Rekli so nam, da nas ne bodo spustili, dokler ne bomo uredili uradnih dokumentov. Ker pa so bili vmes tudi precej stari inštrumenti, ki nimajo niti serijskih številk, tega nismo uspeli narediti. Zasegli so nam dokumente. Ostali so se odločili, da bodo začeli igrati na inštrumente, če že moramo čakati. Res so začeli igrati, se sprehajati med avtomobili, nekateri so celo malo protestirali. Tako smo znervirali carinike, da so nas spustili, ker smo bili tako nadležni. 😊
Zelo ljubi pa so mi spomini na vse turneje, na igranje družabnih iger, izlete, druženja. Povezovalni del mi je zelo pri srcu.
