Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 16. aprila |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

“Te lahko nekaj vprašam? Bi bil moj boter?”

Guy talk

BearFotos | Shutterstock

Marko Mesojedec - objavljeno 02/05/23

Osebni pogled botra devetih birmancev in krščencev na odgovornost, veselje in ponos ob zaupani nalogi birmanskega botra

“Te lahko nekaj vprašam?” je kot strela z jasnega priletelo iz ust najstnika, ki me je pred leti s skoraj nekoliko tresočim glasom med večernim sprehodom po ljubljanskih ulicah vprašal, ali bi bil njegov birmanski boter. Z veliko mero odgovornosti, priznam, da tudi veselja in ponosa, sem brez razmišljanja odgovoril “da”.

Letos me je to vprašanje “doletelo” še četrtič, tokrat od nečakinje. Ob tem se vedno znova sprašujem, po kakšnem ključu se današnji mladostnik odloča za izbiro svojega birmanskega botra. Ker je ta vsako nedeljo pri maši? Ker so mu tako svetovali starši? Ker si lahko od njega obeta razkošno darilo? Ker mu lahko zaupa? Ker mu je prijetno v njegovi družbi? Ugibam, da gre v večini primerov za kombinacijo vsega naštetega in še česa.

Če predpostavljam, da je izbira birmanskega botra v veliki meri ali vsaj delno tudi najstnikova lastna odločitev, je zgodba nekoliko drugačna v primeru, ko te za krstnega botra izberejo starši novorojenega otroka. A ne glede na to, ali so me za botra izbrali starši ali otrok sam, me poslanstvo botrstva vabi, da z njo ali njim vseskozi poskušam ohranjati pristen stik.

Z eno od mojih krščenk naju druži še ena prav posebna vez. Na isti dan imava namreč rojstni dan. Navado imava, da se na ta septembrski dan, ko poletje počasi predaja štafetno palico jeseni, pokličeva ter si voščiva in zaželiva vse najboljše. Kako lepo je poklepetati z njo danes, ko je sredi najstniških let in kar kipi od življenja. Najbolj me veseli, ker čutim, da pogovor med nama ni prisiljen, konča pa se vedno z željo, da se moramo čim prej videti, saj se zaradi spleta okoliščin srečamo dokaj redko.

Imam srečo, da so v mojem življenju še vedno prisotni tako krstna botra (teta in njen mož) kot birmanska botra (starejša sestra). Pri teti in njenem možu me najbolj nagovarja zgled njune ljubezni in povezanosti, ki sta tudi po pol stoletja skupne življenjske poti še vedno živi in pristni. Tudi z birmansko botro imava lep in prijeten odnos, saj sva potem, ko sta iz domačega gnezda “odleteli” drugi dve sestri, ostala na domači kmetiji in pomagala, da je družina, sploh ko je skozi vrata vstopila očetova bolezen, zdržala in preživela na trenutke težke čase. Botrsko družinsko “nasledstvo” pa je šlo naprej, saj sem jaz birmanski boter njenima otrokoma.

Kako lahko ali težko je biti boter v današnjem času v primerjavi s preteklostjo, ne morem soditi. Če se ozrem na devet “krščencev” in “birmancev”, ki sem jim (pa tudi njihovim staršem) obljubil svoje duhovno spremstvo skozi življenje, vidim, da tudi današnji mladi v življenju iščejo svoj smisel, iščejo zgled, hrepenijo po toplini in bližini živega človeškega odnosa, čeprav se sami (pre)večkrat zapirajo v virtualni svet, kjer živega srečevanja ni.

Poleg tega, da molim zanje in za njihove domače, opažam, da se ob srečanju iz oči v oči kot školjke počasi odpirajo in začnejo govoriti o svojih občutkih, željah in hrepenenjih. Kako veliko povedo o sebi ob sproščenem klepetu “ena na ena” ob pici ali sladoledu. Poskušam jim dati občutek, da sem jim na voljo, ter jih spodbujam, da so nenehno v bližini z Njim, ki lahko daje tolažbo, ki je človek ne more dati. Ne delam si utvar, da sem pri tem zelo uspešen, a si želim, da bi čutili fizično in duhovno bližino, kot jo čutim sam od svojih botrov.

Vse bolj se zavedam, da so mladi izvrstni opazovalci in zelo hitro vidijo moj “blef”, ko jim skušam prodati svoj pogled na to, kako bi morali živeti, kako naj se oblačijo, s kom naj se družijo, da morajo pomagati pri domačih opravilih … Ne glede na vse pridige in dobronamerne želje spoznavam, da v njihovih očeh največ šteje moj zgled. Ali se za to, kar želim njim (da bi bili odgovorni, pošteni, delavni, verni …), trudim tudi sam?

Prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani druzina.si.

Tags:
boter
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.