Kako je biti oče pri 18, mama pri 22 in nato babica oziroma dedek pri 44 oziroma 43 letih? V letih, ko marsikdo povije še svojega otroka, sta Nataša Koražija in Igor Gošte že pestovala svoja prva vnuka. O zgodnjem materinstvu in očetovstvu ter starostarševstvu pa je tekla beseda naše tokratne oddaje Reflektor, ki jo je vodil Lojze Grčman.
Nataša Koražija je slovenistka in nekdanja učiteljica, sedaj pa že dobro desetletje direktorica Knjižnice Rogaška Slatina. Čeprav v letih, ko bi lahko bila še sama mama dojenčka, pa je pred dvema mesecema prvič postala babica.
Igor Gošte, naš drugi gost, pa je Zagorjan. Publicist, novinar, kolumnist in avtor kar desetih knjig je aktiven kar se da, teče maratone in preživlja ogromno časa v naravi, pri 43 letih pa je prvič postal dedek. Danes ima že štiri vnuke.
Vedno sta si želela, da bi imela mlada družino in otroke
“V začetku je bil šok”, se strinjata oba gosta. Za Igorjevo mamo, ki je takrat, ko ji je povedal, likala, še sploh, saj se je morala kar usesti, ko je komaj polnoletni sin naznanil, da bo oče. “Potem se bo treba pa oženit’,” je takoj rekla. Želel si je postati očka in imeti družino, tako da je bilo na neki način čisto načrtovano, da je zgodaj dobil otroka.
“Ko sem hodil na sprehode z vozičkom po Trbovljah, so vsi rekli, da sprehajam svojo sestrico,” se pošali Igor. Tudi mama je svojim prijateljicam lagala, da je Igor star 20 let, nakar jo je sam odločno popravil: “Nisem, star sem 18! Bil sem ponosen na to, da imam pri osemnajstih že otroka.”
Oglejte si celotno epizodo oddaje Reflektor:
Kako so shajali kot mlada študentska družina?
“Imela sem štipendijo in nekaj otroškega dodatka. Vse, kar sva lahko, sva z možem dala za gradnjo hiše. Lotila sem se tudi vsakega možnega dela, npr. popisa prebivalstva, učila na Ljudski univerzi in tako naprej. Mož je delal vsako izmeno, ko je mogel. Imel je srečo, da je imel zelo sočutnega nadrejenega, ki mu je prisluhnil in mu pomagal z razporedi, ki so nama malce pomagali v začetnih mesecih in letih,” se spominja Nataša.
“Res ni bilo luksuza, smo se pa več družili, ker ni bilo nobenih naprav, veliko smo bili skupaj,” se spominja Igor.
“Imel sem tudi veliko srečo, da sem imel v vojski zelo razumevajočega nadrejenega. Pogosto mi je dal kakšen dan prosto, ker sem se mu malo smilil, ker sem imel tako mlad že otroka. Tudi pogledal mi je čez prste, saj je vedel, da sem hodil ob prostih dnevih domov v Trbovlje, medtem ko sem imel ‘izhod’ omejen na 20 kilometrov iz Šentvida v Ljubljani.”
Stari starši so pomagali z varstvom
Natašino hčerko je večinoma pazila njena tašča, ki je bila takrat že v pokoju. Pri Igorju pa je pomagala njegova mama. Tako da so njuni starši in tasta ter tašči pomagali, kolikor so le mogli.
Nataša za hčerki pravi: “Punci sta bili hitro samostojni. Morda mladi starši niso tako zelo zaščitniški do otrok in jih hitreje navadijo, da mora otrok tudi kaj sam narediti, da dobi delovne navade ali pomaga doma pri gospodinjskem delu.”
Reflektor? Kaj pa je to?
Sta kot mlada starša čutila, da kaj zamujata ali izgubljata?
Nataša nikoli ni pogrešala nočnega življenja, žuranja. Vedno si je želela družinskega življenja in da bi bili na svojem. Igor pa je imel družino in poleg tega treniral nogomet. Časa za žuranje ni bilo, alkohola pa po slabi izkušnji s fantovščine ni nikoli več poskusil. Ženo, ki je po njegovih besedah podpirala tri vogale pri hiši, je razbremenil tako, da je večkrat vzel otroke s sabo na izlet in so ves dan raziskovali naravo in okolico.
Igor dodaja: “Izgubila sva kar precej prijateljev, kajti ko dobiš družino, se ti prioritete čisto spremenijo. Nisem se s prijatelji dogovarjal, kam bomo šli ‘lumpat’ in podobno. Po službi se mi je mudilo domov, da bi bil čim več z družino. Je pa bil tempo včasih počasnejši in prijetnejši, kot je zdaj; včasih si kar želim, da bi vsi skupaj malo ‘zabremzali’ in dali spet v prvo prestavo.”
Dedek pri 43 …
“Pri vnuku me je dosti bolj vse skrbelo kot pri svojem otroku. Ko pride prvi vnuk, je to čisto druga dimenzija. Nasvetov za vzgojo pa hčerki ne dajem. Čeprav sem bil star komaj 18, sem bil strog oče. Tudi potem, ko sta bila otroka že najstnika in sta hodila ven. Zdaj imam že štiri vnuke. Zdaj sem jaz tisti, ki kaj povem, peljem jih na sprehod, poleti na bazen …”
Dedek Igor zase pravi, da je kar strog in drži disciplino, ko so z vnuki skupaj, da se ne bi komu kaj zgodilo. Čas z vnuki obožuje: “Z njimi se rad igram družabne igre in podobno, ker takrat odložijo pametne naprave in se z veseljem igrajo.”
… in babica pri 44
Nataša je sveže pečena babica. Kako je imeti vnučka v letih, ko bi lahko še sama postala mama? “Smo se hecali, da ko bom šla z vnukom po ulici, da bodo mislili, da je ta otrok v vozičku moj. Nismo bili pa nič presenečeni, da se je hčerka zgodaj (še na fakulteti) odločila za otroka, kajti to si je od nekdaj želela. Všeč ji je bilo, da je imela mlada očeta in mamo, ko je bila še majhna.”
Kljub temu, da je že dva meseca babica, pa še vedno težko dojame, da je babica. Ne gre ji čisto v glavo, da je zdaj “babi”. Seveda pa je njen telefon poln fotografij vnuka in je vanj zaljubljena.
Nataša še pravi:
“Upam, da se bo čim več družin zavzelo za pravo vzgojo, da bodo odgovorno vzgojili otroke in jim dopovedali, kaj je prav in kaj ne. Da bodo tudi mladi znali živeti v spoštovanju, sožitju in miru. V okviru svojega dela pa se trudim, da bi ljudem v knjižnici dajala tudi duhovno hrano. Tako smo npr. gostili Martina Goloba, kamor je prišlo toliko ljudi, da smo morali seliti lokacijo. V tem času, ki je tako nor in se ves čas nekam drvi, sem zelo vesela, če lahko naredim(o) nekaj dobrega za sočloveka.”
Še Igorjeva sklepna misel?
“Sodobni, hitri digitalni svet z vsem, kar prinaša, se mi zdi bolj nevaren kot to, da smo mi kot otroci plezali na drevesa in včasih tudi padli s kakšnega dol. Moj nasvet bi bil: uživajte v krogu svojih domačih in vseh tistih, ki na svet gledajo z empatijo in srcem. Veselje je, če se lahko od sveta posloviš z mislijo: No, saj nekaj sem pa le naredil.”
