“Nekomu, ki čaka pomoč, se čas vleče. Tistemu, ki hiti na pomoč, pa čas teče izjemno hitro,” pripoveduje Gregor Košir. Nikakor ne na pamet, saj so za njim nešteta posredovanja. Že skoraj polovico življenja je poklicni gasilec, prostovoljni pa je postal že kot deček. Od marca je poveljnik Gasilske zveze Brezovica.
Kaj je razmišljal, ko je padel v spodnje nadstropje? Kako ga spremlja družina? Kakšen odnos ima do svetega Florijana, današnjega godovnjaka? Preberite v intervjuju.
Kolikokrat imate kot gasilec občutek, da nosite glavo naprodaj?
Vsakokrat. Ko zapelješ iz garaže z alarmom v avtu, že tvegaš hitro vožnjo in v rdečo luč. Ko grem kolegu na pomoč pri prekrivanju strehe, bolj pazim kot na pogoreni strehi. Včasih si kar sam rečem, da naj bom bolj pameten. Pred leti se mi je ob gašenju lokala v Ljubljani udrl strop in padel sem iz prvega nadstropja v pritličje, kake tri ali štiri metre.
Kaj se je zgodilo?
Padel sem na kup zabojev za steklenice. Name so se podrle deske, tram je ležal čez mene. Poskusil sem, kako mi delujejo noge in roke. Nikakor nisem mogel poklicati kolegov. Mislil sem si: pa menda ja ne bom tule zgorel? Sodelavci so mi pozneje pripovedovali, da je zaropotalo tako, kot da bi padla bomba. Čas, ko sem padal, se mi je zdel zelo dolg, kot da bi letel 15 metrov. Hotel sem se ujeti, obrniti, zgrabiti cev, ki je čez hip zabingljala za mano … Počilo mi je sedmo vretence. Če ne bi imel dihalnega aparata, bi bilo huje.
Ste vedeli, da bodo kolegi prišli za vami?
Vedeti ne moreš. Če bi vedel vse podobne stvari, strahu ne bi poznal. V našem poklicu moraš vedno imeti kanček strahu. Prav ta predstavlja neko zavoro, ki te bo mogoče rešila. Ne smeš si domišljati, da se ne more nič zgoditi. Kakih 30 sekund me je težila negotovost, ali bom prišel ven. Potem sem nad sabo zagledal dve čeladi in maski. Dobro je! Fantje so tukaj.
Potem so začeli odmetavati material okrog mene. Morali smo skozi neka ozka vrata. Med vrati so me morali odložiti. Pomotoma so me na ogorelo poleno, zato sem na ves glas zakričal. 🙂 Nekateri imajo srečo, da se jim nikoli nič ne zgodi. Drugi pač ne. Mi smo opomnik za vse preostale, da je treba delovati z glavo. Velikokrat se z glavo več kot s silo.
Serija člankov o gasilcih
Kaj ste razmišljali v trenutkih, ko ste nemočni ležali med zaboji?
Spomnim se, da sem imel tisti dan izpit CPP za motor. Kako ga bom zdaj opravljal? Najprej sem pomislil, da mi ne bo nič hudega. Malo pozneje me je začel boleti hrbet. Razmišljaš kup stvari. Od tega, da moraš obvestiti domače, do omenjenega izpita. Nisem imel svojega telefona. Na urgenci so me eno uro umivali, da sem bil vsaj malo spodoben za prve preiskave.
Kakšne posledice so vas doletele?
To je bilo ravno leto, ko se mi je rodil sin. Spomnim se, da ko sem ga pestoval ponoči, sem se moral nasloniti na posteljo, ker me je hrbet na vso moč bolel. Zdaj se je stanje malo umirilo. Ne čutim več takšnih bolečin kot prvo leto po poškodbi.
Kako vaš poklic sprejema družina, žena in dva otroka?
Ko sem ravno dobro prišel v brigado, me je neki gasilec spomnil, da bom tretjino od 30 delovnih let preživel v nočni izmeni. Torej, ne doma z ženo, ob otrocih. To je za družino napor, a nekoliko so se že navadili. Otroka me takšnega poznata od nekdaj. Otroka sta ponosna name, sprašujeta me o intervencijah. Seveda jima ne povem tako, kot na primer komu drugemu, ko se zgodi kaj hudega. Žena pa me je spoznala le leto in pol prej, preden sem postal poklicni gasilec.
Čemu se gasilci v gorečem poslopju plazijo?
Omenili ste težke trenutke in situacije. Veliko izkušenj imate. Kaj je za vas težko, najtežje?
Najhujše so smrti. Ko nekomu zgori imetje, je seveda žalostno. A če človek ostane zdrav, ostaja tudi možnost, da si bo opomogel. Najhujše so prometne nesreče, še posebej ko so udeleženi otroci. Ko sem posredoval pri eni od takšnih, je eden od otrok umrl, a proti temu nisem mogel storiti nič, saj je bil usoden že trk. Zelo nazorno teh stvari, ko te otroci vprašajo, kaj si danes počel v službi, ne boš razlagal. To malo zavijem v celofan. Morda vso realnost povem ženi, a je tudi ne želim obremenjevati z vsem. Lažje povem kako smešno anekdoto.
Marsikdaj pa tega ne nesem domov. Za nas, ki delamo tu, je drugače. Marsikatero stvar, ki se zgodi, četudi je huda, predebatiramo ali misli preusmerimo drugam. Včasih se še vedno preveč gremo “mačote”, češ mene nič ne gane. A prej ali slej se pokaže nasprotno. Obstajajo sodelavci, ki so se izobrazili za psihološko pomoč. A če bi se nekdo spremenil v muho in bi nas gledal, bi kdaj rekel, da nismo čisto pri sebi.
Zakaj?
Ker med sabo gojimo humor, ki je včasih tudi črn, in ga nekdo, ki ne dela z nami, ne more razumeti. Včasih tudi črni humor pomaga predelati kako situacijo.
Kaj Gregorju pomeni sveti Florijan?
Kdaj pa ste ljudem lahko pomagali v pomembnih življenjskih prelomnicah?
Ni tako filmsko, kot gledamo v serijah, da na primer junaško prineseš ven otroka v naročju iz goreče hiše. Je pa seveda dober občutek, ko nekomu pomagaš, počutiš se močnega. Pred leti smo gasili požar na Fužinah, mislim, da je bilo 13. nadstropje. V trenutku, ko je sodelavec potrepljal po rami gospoda v gorečem stanovanju, je ta omedlel, a smo ga rešili. Trije smo ga zvlekli na varno do rešilnega avtomobila.
Kako je videti od blizu in kako deluje gasilski avtomobil?
Kje serije, ki jih omenjate, najbolj pretiravajo?
Pri oživljanju. Ko je to uspešno, ta oseba zadiha in vstane, malodane ga pod roko peljejo ven. Ni tako. Oseba lahko dobi utrip, začne dihati, a tega človeka še vedno peljejo na vozičku, priklopljenega na vse aparature. V serijah se pri požarih vidi vse. Iz lastnih izkušenj vam povem, da je v notranjih prostorih, kjer gori, dima toliko, da se vidi komaj nekaj metrov naprej. Ali še to ne. Uporaba termokamere je nujna, da sploh zaznaš, kje je požar. Že božična smrečica, ki zagori, napravi ogromno dima. Ob gasilskih serijah se včasih le nasmejim.
Ste kdaj koga oživili?
Kot prostovoljni gasilec da. Pomembno je, da je oživljanje začela že hčerka. Prispeli smo v nekaj minutah in nadaljevali z defibrilatorjem. Držali smo ga pri utripu in dihanju, sicer v komi, do prihoda reševalcev.
Nekoč smo dobili klic, da je pes mačka pregnal na drevo, maček pa nikakor ni želel z njega. Prišel sem že do skrajnega roba veje, kjer je bilo še varno. Tudi maček ni mogel nikamor več, zato je skočil z osmih, devetih metrov in jo ucvrl. Gospa, ki nas je klicala, pa za njim.
Kaj bi našim bralcem sporočili za konec?
Nek naš inštruktor je dejal, da moraš biti za gasilca srčen in trčen. 🙂 Poklicni gasilec ne postaneš zaradi plače, ker ta ni takšna, da boš obogatel. Žene te prepričanje, da delaš nekaj dobrega. Neprecenljiva pri tem je podpora družine. Ne vem, kako bi šel v službo, ki bi trajala od sedmih do treh. Tako kot si nekdo drug ne predstavlja, da mora biti nekdo v brigadi celo noč, 12 ur. Gasilstvo je slog življenja. To je poslanstvo.
