Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 23. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Novorojenček in stari starši: “Mož in žena sta tista, ki postavljata meje, še preden pridejo otroci”

Neža Novak

Fotografija je last Neže Novak.

Valerija Trček - objavljeno 06/05/23

"Prav je, da ti nekdo pomaga, in hvala Bogu, če imaš možnost, da ti nekdo nudi pomoč. Ni pa prav, da ti nekdo opravi tri četrtine dela, da ti lahko delaš na svoji karieri"

Poporodno obdobje si velikokrat predstavljamo kot nekaj idiličnega, lepega. Nova družinica skupaj preživlja čas, vse je prežeto z ljubeznijo, toplino in veseljem. Mamice, ki tega ne doživljajo tako, zato pogosto čutijo krivdo, zmedo, žalost.

Seveda, lahko je vse skoraj pravljično, mnogokrat pa ni tako. Na srečo se vedno večkrat odpirajo pogovori, ki razbijajo te mite in ki dopuščajo, da mamice s svojih ramen stresejo vsaj malo dodatnega, nepotrebnega bremena.

Poporodno obdobje je za mamico in novonastalo družinico polno izzivov, nekateri so prijetni, nekateri ne. Zagotovo pa je izziv tudi vključevanje starih staršev pri negi in skrbi za otroka.

Z Nežo Novak, magistro zakonskih in družinskih študijev, študentko zakonske in družinske terapije ter ženo in mamico štirih otrok, smo odstrli nekaj pomembnih vprašanj, ki lahko mladim staršem pomagajo lepše, lahkotnejše, predvsem pa z boljšimi odnosi zapluti v svet starševstva.

Neža Novak

Ko mamica rodi, vsi govorijo, da so to najlepši trenutki, naj uživa, ker vse tako hitro mine. Dosti žensk se potem, ko ne doživljajo vseh teh “rožic”, čuti krivo, o svojih drugačnih občutjih katera morda niti ne upa spregovoriti. Kako bi lahko normalizirali, da ni vse samo lepo?
Ta mit se v družbi počasi razbija, ampak res počasi. Veliko več se govori o tem, da je materinstvo že od dneva nič naporno in da niso samo rožice. Nosečnost, da tvoje telo donosi otroka, traja devet mesecev in naše telo se že takrat zelo izčrpa, čeprav se nam zdi, kako smo polne energije in kaj vse zmoremo.

Porod je od ženske do ženske različen, različno ga doživljamo. Ampak v osnovi je porod tako zahtevna stvar, kot je za maratonca težak tek na 42 kilometrov. To izmuči telo, psiho, to je naporno tudi za naše duhovno življenje. Zelo je logično, da mama po porodu ni za na modno pisto. Normalno je, da se mama po porodu ne počuti dobro. Zalivajo jo hormoni, enkrat joka, čez dve minuti se smeje, čez tri ure spet joka, pa sploh ne ve, zakaj. Telo je izmučeno. Poleg tega se večina žensk ukvarja še z uvajanjem dojenja in ni enostavno.

Mama mora biti spočita, hidrirana, mora dobro jesti, mora poskrbeti zase kljub vsem dejavnikom, ki so zraven: poskrbeti mora za otroka, tudi za moža, čeprav naj bi mož skrbel zanjo. Sprejeti moramo to, da poztrbujemo počitek, da se moramo regenerirati. V našem telesu po porodu ostane za en desertni krožnik velika rana. Če gre ženska operirat slepič, je normalno, da bo počivala, vsi jo negujejo. Tudi po porodu si mora ženska vzeti toliko počitka, kot ga potrebuje, brez slabe vesti. To je dobro tudi na dolgi rok za naše življenje in naše otroke.

Po približno treh mesecih greš potem počasi nazaj v vsakdan, s prilagoditvami, ki jih imaš zaradi dojenčka. Ampak pričakovati od ženske, da bo 14 dni po porodu taka, kot je bila pred desetimi meseci, žal ne gre in mislim, da družba to počasi dojema.

Sprejeti moramo tudi to, da naše življenje po rojstvu otroka ne bo nikoli več takšno, kot je bilo prej. Vsaka mama se verjetno večkrat srečuje s takšnimi občutki in normalno je, da se. Prilagoditve terjajo od nas veliko časa, predvsem pa terjajo čas čustva in naša duševnost, da se z njimi udomačimo. In to je povsem normalno.

Po porodu, predvsem ko gre za prvorojenca, gredo lahko stari starši –sicer z dobrimi nameni – s pomočjo mladi družinici predaleč, posebej če živijo v isti hiši. V svojem veselju bi bili radi ves čas prisotni, ves čas pomagali do te mere, da lahko mamici postane že neprijetno. Kako naj mladi starši postavijo mejo svojim staršem?
Osnova je, ko se par postavlja, da se zavedata tega, da sta zdaj onadva tista, ki sta glavna. Moja družina, ki je bila prej moja primarna družina, zdaj to ni več. Moja primarna družina smo zdaj jaz, moj partner in otroci, ki bodo ali ki so. Mož in žena sta tista, ki postavljata meje, še preden pridejo otroci. To je ključno. Najprej morata drug pri drugem in vsak pri sebi razčistiti, česa si želita in kako bosta funkcionirala.

Noworodek pozostawiony w oknie życia w Bielsku-Białej

To je odvisno od tega, iz kakšnih družin mi izhajamo in kako so bile meje v naših osebnih odnosih postavljene v naših prejšnjih primarnih družinah. Če so družine funkcionalne, potem je jasno, ko se moški in ženska ločita od staršev in začneta svoje življenje, da starši v svoji glavi in v svojem obnašanju vidijo, da bodo oni skrbeli zase, njihovi otroci pa bodo poskrbeli zase. To so osnovne stvari, ki se začnejo takoj, ko se začne ustanavljati nova družina. Mož in žena vedno postavljata na prvo mesto drug drugega, ne svojih staršev.

Če meje niso tako postavljene, potem se mož in žena med sabo pogosto prepirata, se slabo počutita, ker ne vesta točno, kaj se v njima dogaja. In tukaj imamo ogromno konfliktov, notranjih in medosebnih. Zato je pomembno, da se o teh stvareh pogovarjamo že prej.

Ko pa pride otrok, je sploh pomembno, da so meje jasno postavljene že vnaprej. Da starša povesta vnaprej, kaj se pričakuje od starih staršev. To je še posebej pomembno, če živijo v istem stanovanju. Lahko živi več generacij v istem stanovanju, v isti hiši in so meje zelo dobro postavljene in lahko generacije zelo dobro sobivajo. Če pa meje niso postavljene, je zelo težko tako za starše kot za novoustanovljeno družino.

V kakšnem smislu?
Težko je, če mora novonastala družina vedno ponavljati iste stvari in postavljati meje svojim staršem. Naravno je, da starš postavi mejo otroku, in naravno je, da se starš, ko otrok ustanovi svojo družino, takrat umakne. Če pa starši tega ne zmorejo, mora pa otrok staršem nazaj postavljati meje, kar je zelo težko.

Ta otrok mora uvideti, da to ni funkcionalno. Zaščititi mora svojo družino, da jo naredi funkcionalno, hkrati pa držati mejo pred starši. In to je ponavadi videti tako, da mora povedati stokrat, petstokrat zdržati užaljenost. To vpliva na celo novoustanovljeno družino, ne samo na tistega, ki postavlja mejo. Je pa nujno, da se meje ustvarijo, drugače je novoustanovljena družina že v štartu obsojena na manj funkcionalne odnose. Tega pa nočemo.

Kaj pa, če je pretirana pomoč neprijetna samo mamici, očetu se pa ne zdi to nič napačnega? Na kakšen način naj mama skomunicira svoje potrebe, občutke, želje, da neka meja vseeno obstaja?
To, da se njemu zdi normalno, da nekdo prihaja in vpada, pomeni, da so tudi pri njemu doma tako živeli, da je že k njegovim staršem nekdo prihajal, z zelo dobrim namenom, da se razumemo. Tukaj ne gre za to, da bi nekdo hotel nagajati ali biti nesramen, toda mi lahko to tako doživljamo.

View this post on Instagram

A post shared by Družinski inštitut AD VITAM (@druzinski.institut.advitam)

Pomembno je, da poskuša ženska to z moškim res skomunicirati in mu povedati na več načinov. Nujno je, da o tem govorita, ko nista v nekem konfliktu, ampak ko sta umirjena, ko čutita zaupanje drug z drugim, ko je odnos varen. Potem tudi jaz lahko pridem s tem ranljivim področjem, ki me kot žensko zelo prizadene, k njemu in mu lepo povem: “Rada bi se pogovorila s tabo, to mi je zelo težko, ne morem tako živeti. Ne želim, da tvoja mama prihaja k meni in mi vzema otroka. Zelo cenim in sem hvaležna za njeno pomoč, ampak ne želim, da hodi k meni in dela to, ko meni ni všeč.”

Pomembno je, da zelo jasno povemo svoja pričakovanja, da po sebi poskušamo poiskati občutja, ki jih ob tem čutimo, in da ta občutja naslovimo, jih povemo naglas. Šele takrat jih zares ozavestimo in jih bomo lahko organsko še bolj začutili in bomo to mejo tudi lažje postavili.

Če moški v tem ne vidi problema, je to malo težje. Ker meje se postavljajo po krvi, se pravi moški pri svojih starših, ženska pri svojih starših, tudi konflikti se rešujejo po krvi. Z nekim sočutjem je treba to nasloviti, ne napadati, se ne jeziti, ampak poskusiti stvari skomunicirati na lep način.

Ko to enkrat nasloviš, verjetno veš, kakšna bo reakcija na drugi strani. Če človek tega ni pripravljen razumeti, potem moraš zdržati s slabo voljo, z obtožbami, užaljenostjo, zaprtostjo vase, jezo, s kakšno tesnobo. In to je na drugi strani spet težko za tistega, ki postavlja mejo, saj mora to zdržati, tako kot je nekoč nekdo z njim moral zdržati, ko mu je bila postavljena meja.

Zelo dobro je, da ima človek, ko postavlja mejo, pri sebi razdelano to, da odziv na drugi strani nima nič opraviti z njim, da je odziv človeka odgovornost njega samega, ne tebe, ki si postavil mejo.

Neža Novak

Rekli ste, da se mejo postavlja po krvi. Kaj pa če prihaja do tega, da so opazke, pretirana pomoč, vedno prisotne samo v odsotnosti moža? Kako naj mamica ravna v takih trenutkih?
Najprej je treba to pri sebi ozavestiti, realizirati, da nas moti, poiskati občutja (mi gre na živce, na bruhanje mi gre, to mi ni všeč, mi povzroča tesnobo, počutim se nesposobno …). Ko potem pride tašča, tast, moramo zbrati ves pogum, ki ga premoremo, in ne napadati, ne grdo, jezno, ampak primerno izraziti: “Hvala, ker si prišla pomagat, ampak trenutno tvoje pomoči ne potrebujem.”

Drugi stavek, ki bi bil primeren, je tudi: “Hvala za tvoj nasvet. Jaz sem mama temu otroku in jaz vem, kaj je zanj najboljše. Se bova pogovorila z možem in bova midva vzgajala otroka tako, kot midva želiva.”

Pri tem je pomembno, da se morajo tudi stari starši zavedati, da bomo mi vzgajali svojega otroka tako, kot je nam prav. Mož in žena morata res dobro držati skupaj v vseh primerih “vsajanja” okolice, staršev, bratov, sester, tet in stricev … Povedati, da je to najina stvar in se ob tem ne počutiti slabo.

Vedno, ko postavimo neko mejo, se lahko počutimo slabo, ker smo rekli po domače: “Kaj te briga, to ni tvoja stvar.” Ampak moramo se postaviti zase in se zavedati, da odziv na drugi strani ni moja odgovornost. Jaz naredim vse, da zavarujem sebe, mojega partnerja in najine otroke.

Na eni strani je lahko pomoč starih staršev vsiljiva. Lahko so pa tudi “ta mladi” tisti, ki jim je samoumevno, da bodo starši pomagali, pazili na otroke, da se lahko kadarkoli povabijo na kosilo … Potem morajo pa tudi starši novi družini postaviti neke meje.
Tudi starši morajo povedati na primeren način. Če novoustanovljena družina ni sposobna poskrbeti zase, potem je to nefunkcionalno. V tem primeru se starša lahko malo iščeta, iščeta svojo rutino, morda se ne znata organizirati. Če se vidi, da bi mlada družina potrebovala pomoč, nasvet, mogoče ne bi bilo slabo, če bi tukaj prišla neka tretja oseba, ki ni družinski član, ampak kakšen strokovnjak, da bi on to z njima predelal, saj so tu v ozadju verjetno še kakšni drugi vzorci.

Drugače pa morajo tudi starši znati postaviti mejo. Novoustanovljena družina je zdaj nova družina, niso privesek staršev in je prav, da ko je gnezdo prazno, imata oče in mama svoje življenje. V fazi praznega gnezda tudi oče in mama vzpostavljata nov odnos in takrat morata postavljata tudi nove meje ljudem okoli sebe in hkrati svojim otrokom. Pomembno je, da povejo: “Zdaj ste vi svoja družina, jaz nisem tvoja kuharica, tvoja čistilka, tvoja varuška. Z veseljem ti pomagam enkrat, dvakrat na teden, ostale dni pa boš morala poskrbeti zase.”

Težava današnjih dni je, da te služba hoče celo, doma je treba poskrbeti za gospodinjstvo, vzgajati moraš otroke. Možje sicer več sodelujejo pri opravilih, kot so pred 50 leti, ampak ženske so še vedno preobremenjene. Potem pa pričakujejo, da jim bodo mame vse pomagale, da bo nekdo tam vedno znova njihov rešitelj. Prav je, da ti nekdo pomaga, in hvala Bogu, če imaš možnost, da ti nekdo nudi pomoč. Ni pa prav, da ti nekdo opravi tri četrtine dela, da ti lahko delaš na svoji karieri.

Če se odločiš za družino, se moraš v to podati z neko odgovornostjo in z zavedanjem, da bo balansiranje med vsemi vlogami zahtevno opravilo. Zelo pomembno je, da si partnerja kot starša postavita prioritete in ko so enkrat v družini otroci, je odgovornost glede razporeditve časa in preostalih pomembnih komponent še toliko večja.

Tags:
intervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.