Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 13. aprila |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

“Meja med vrhuncem življenja in tem, da izgubiš skoraj vse, je precej tanka”

Benjamin Sporar

Katarina Berden

Katarina Berden - objavljeno 08/05/23

"Marsikdo mi čestita, ker mi je uspelo 'skoraj nemogoče'. Dejstvo pa je, da mi ne bi uspelo brez pomoči vseh ostalih. Jaz sem samo prevzel štafeto in jo nesel naprej"

Benjamin Šporar je bil pri 24 letih običajen mlad fant, študent matematike. Ravno ko je bil na vrhuncu mladostne energije in v letih, ko gre vse “navzgor”, se mu je zgodila nesreča, ki je, kot pravi sam, ne povsem, a zagotovo precej spremenila njegovo življenje.

Oba sva se strinjala, da namen objave najinega pogovora nikakor ni iskanje sočutja ali moraliziranje mlajšim generacijam, ampak zgolj opomnik vsem, da je dobro biti odgovoren in pozoren do sebe in drugih.

Hud padec in mesec dni v umetni komi

20. decembra 2018 je bil Benjamin na zabavi v študentskem domu v Rožni dolini. Na zabavi je bil prisoten alkohol, tudi sam je pil. V času, ko je bila večina družbe zbrana na balkonu, je ostal noter in ko je želel prečkati sobo, ni opazil, da so tla mokra in spolzka.

Spodrsnilo mu je, padel je in z glavo močno udaril v keramična tla. Začel je izgubljati zavest, vendar ni bilo nikogar, ki bi ga opazil. Čez čas je k njemu pristopil prijatelj in mu pomagal vstati, uspel ga je tudi prebuditi. Ker so mislili, da je obležal na tleh zaradi opitosti, so mu pomagali in ga pospremili, da se je ulegel in zaspal.

Ko so ga zjutraj po nekaj urah želeli zbuditi, da bi se skupaj odpravili v svoje stanovanje, so ugotovili, da ni odziven. Reševalci, ki so prišli ponj, so prijateljem povedali, da so klicali veliko prepozno. Benjamin na tej točki doda, da razume dejanje prijateljev, saj so bili vsi skupaj zelo mladi, nihče ni imel medicinskega znanja in nihče ni pomislil na najslabše.

Odpeljali so ga v UKC Ljubljana, ga intubirali, ugotovili so, da je nasičenost krvi s kisikom veliko premajhna, vendar jim ravni ni uspelo dvigniti na normalno raven. Ker je imel v krvi še vedno visoko raven alkohola, so morali počakati z operacijo, s katero so mu pozneje iz predela med možgani in lobanjo odstranili kri, ki se je začela nabirati in povzročila vnetje možganov.

Dali so ga v umetno komo, v kateri je bil približno en mesec, preden so ga začeli postopno zbujati.

“Eden prvih utrinkov, ki se jih spomnim, je bil moj rojstni dan, ki ga imam marca. Takrat me je obiskala moja družina, prinesli so mi kolaž fotografij iz moje preteklosti. Že prej so mi sobo polepili z najrazličnejšimi fotografijami, saj so želeli, da bi se zbudil v vsaj približno domačem okolju.”

“Na začetku so bili drugi moja edina motivacija”

Od decembrske nesreče do junija 2019 je preživel v kliničnem centru. Na začetku je lahko samo ležal, ni mogel premikati nog, rok ali glave. Tudi govoriti ni mogel zaradi cevke, speljane v grlo, in zaradi nedelovanja glasilk.

Hranili so ga po cevkah. Tudi obraznih mišic ni zmogel nadzorovati, zato je bil večino časa brezizrazen in je bilo zelo težko razbrati njegova čustva. Bil je zelo koščen, mišice so mu zaradi nedelovanja splahnele, v nekem obdobju je imel pri višini 187 centimetrov manj kot 50 kilogramov.

“Ko sem se začel zavedati situacije, sem v glavi potegnil črto in si rekel: ‘Okej, to je to, do konca življenja očitno ne bom nič več delal.’ Takrat je bila moja edina motivacija le to, da sem videl druge okrog sebe, ki se trudijo, da bi se mi stanje izboljšalo. Sodeloval sem le zato, da jih pri njihovem delu ne bi oviral ali zaustavljal. Na začetku mi je bilo zelo težko, ker sam pri sebi nisem opazil nobenega napredka. Šele proti koncu zdravljenja v UKC sem svojo miselnosti iz tega, da drugih ne oviram pri delu, spremenil v to, da želim tudi sam kaj narediti.”

Osebje v UKC je njegovi družini večkrat poudarjalo, da ima Benjamin le dve opciji: ali se bo spremenil in na vse skupaj začel gledati drugače ali pa bo ostal ležeč na postelji.

Benjamin Sporar
V UKC

Čeprav se na začetku tega ni zavedal, je ves čas napredoval in njegovo stanje se je izboljševalo. Ko je prvič dvignil glavo od naslonjala in jo nekaj časa držal v zraku, je fizioterapevtka skoraj dobesedno skakala do stropa.

Zadnje dni bolnišničnega zdravljenja so ga poskušali postaviti na noge. Privezali so ga na posebno mizo, ki se lahko postavi navpično. Spomni se, da ga je bilo kljub varnostnim pasovom neznansko strah, da bo padel, saj ni mogel nadzorovati svojega telesa. V naslednjih dneh so mu pomagali pri prvih korakih, tako da so mu premikali noge, proti koncu pa je noge lahko nekoliko premaknil tudi sam.

Kot pravi, med zdravljenjem v UKC ni imel občutka za čas, njegovi spomini so pretrgani, težko jih sestavi v zvezno celoto. Spomni se predvsem obiskov družinskih članov in prijateljev, ki so mu pretrgali rutino. To, da so ga obiskali, mu je ogromno pomenilo, čeprav tega, kot pravi sam, v tistem trenutku ni znal ali zmogel pokazati.

Benjamin Sporar
V UKC

Opazen napredek in velika motivacija v URI Soča

Junija so ga po končanem zdravljenju v UKC prepeljali v URI Soča. Tam je imel veliko več motivacije za delo, saj je začel tudi sam opažati napredek. Med rehabilitacijo v Soči so mu postopoma odstranili cevke, ki so mu pomagale pri dihanju in prehranjevanju.

Začel je srečanja s fizioterapevti, delovnimi terapevti, psihologinjo in logopedinjo. Delo z logopedinjo je bilo, kot se spominja, zelo naporno. “Vsaka črka, sploh kaki težji soglasniki, mi je predstavljala napor.”

Kot pravi, je bilo to, da je lahko začel govoriti, nekaj res dragocenega. “Tudi če si po naravi bolj zadržan, imaš hitro dovolj popolne tišine, če ne moreš govoriti. Še danes se mi je v mislih težko vrniti v čase, ko nisem mogel govoriti. Težko si predstavljam, da bi bilo še danes tako. Težko je predvsem to, ker slišiš lastne misli, ki pa jih ne moreš prenesti drugemu človeku.”

Delovna terapevtka ga je že kmalu postavila pred dejstvo, da se bo moral truditi in čim več stvari opraviti sam.

“Spodbujala me je, naj čim več naredim z desno roko, ki je bila šibkejša. Po zelo dolgem času sem si moral sam umiti zobe. Umivanje zob je na začetku trajalo skoraj eno uro in na koncu sem bil čisto prepoten. Veliko sem se moral učiti na novo. Pri tem pa sem moral intenzivno razmišljati, čeprav so bile to stvari, ki so bile pred nesrečo popolnoma avtomatične.”

Benjamin Sporar
V URI Soča

“Jaz sem samo prevzel štafeto in jo nesel naprej”

Hvaležen je vsem, ki so mu v bolnišnici in na Soči stali ob strani in ga spodbujali.

“Marsikdo mi čestita, ker mi je uspelo ‘skoraj nemogoče’. Dejstvo pa je, da mi ne bi uspelo brez pomoči vseh ostalih. Če jih ne bi bilo, sploh ne bi prišel do točke, ko sem se začel sam od sebe truditi. Jaz sem samo prevzel štafeto in jo nesel naprej.”

V Soči je bil pol leta. Januarja 2020 je za pol leta odšel domov, nato pa je šel oktobra na dodatno rehabilitacijo v Zagreb. Kot pravi, se je najbolj pomemben premik zgodil v UKC in na URI Soča, najbolj opazne spremembe pa so se zgodile v Zagrebu.

Tam je imel terapije s posebnimi aparaturami skoraj vsak dan v tednu po osem ur. Čeprav je bilo zelo naporno, je ravno to pripomoglo, da je napredoval v samostojni hoji. Poudarja, da če ne bi bil deležen toliko spodbude, bi bil danes verjetno v precej slabšem stanju.

“Čeprav se morda sliši čudno, mi je v Zagrebu pomagalo predvsem to, da so bili tam ljudje s podobnimi težavami. Po prihodu domov pa sem imel težavo, ker so bili ljudje okrog mene zdravi. Vesel sem, da je tako, vendar me je na trenutke potrlo, ko sem videl, kako ljudje z lahkoto delajo določene stvari, ki so meni povzročale težave.”

Je to izkušnja, ki prizemlji in spremeni?

Benjamin pravi, da svoje izkušnje ne privošči nikomur. Dodaja, da je celotna situacija gotovo vplivala nanj, ne želi pa ji dajati prevelike pomembnosti. Predvsem se zaveda in želi poudariti, da življenja in vsega v njem ne smemo jemati preveč samoumevno. “Na precej neprijeten način sem se to naučil. Meja med tem, da si na vrhuncu življenja, in tem, da izgubiš skoraj vse, je precej tanka.”

“Gotovo me je vse skupaj nekoliko prizemljilo, veliko bolj sem začel ceniti določene stvari. Če vidim nekoga, ki je gibalno oviran ali kakorkoli drugače v stiski, sem do njega sedaj veliko bolj človeški, pred tem pa bi bila velika verjetnost, da bi šel samo mimo njega.”

Je njegov pogled na življenje ostal enak?

“Nekoliko so se spremenile tudi moje prioritete. Če sem prej nekako razmišljal o tem, da bom končal študij, se zaposlil in vse, kar sodi v to obdobje, dobil čim bolj kakovostno službo, si zdaj želim samo, da bo šlo. Pred to izkušnjo je bilo včasih težko videti izhod iz določenih težav. Danes pa mislim, čeprav nisem popolnoma enak, kot sem bil, da je vse veliko lažje kot takrat, ko nisem zmogel narediti ničesar. Zdi se mi, da mi je veliko poti odprtih, čeprav se bom moral zanje morda dosti bolj potruditi.”

Tags:
intervjumladi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.