Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 19. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Otrok je dovolj ljubljen takrat, ko starši dovolj dobro sodelujemo z Ljubeznijo”

Mateja Cvetek

Tatjana Splichal | Družina

Darja Šneberger Brežnik - objavljeno 10/05/23

"Za vsakega človeka, ne glede na to, kaj se mu je vtisnilo v spomin, ostaja upanje"

V otroštvu se postavljajo temelji življenja. O tem smo se pogovarjali z dr. Matejo Cvetek, zakonsko in družinsko terapevtko, profesorico na teološki fakulteti.

Kaj je tisto temeljno, kar se v nas zgradi v otroštvu in potem z nami ostane vse življenje?
Najbolj temeljno se zgodi že v trenutku spočetja, to je v trenutku, ko še skoraj ničesar ni – vsaj tako pogosto mislimo. Čeprav o tem ne razmišljamo, postane ravno to, kar se zgodi na samem začetku, najgloblji razlog upanja za vse nadaljnje dni našega bivanja.

Po krščanskem verovanju je Bog izenačen z ljubeznijo. “Bog je Ljubezen,” (1 Jn 4,8) in ta Bog Ljubezen je ustvaril človeka po svoji podobi. Če uporabimo malo logike, pridemo do sklepa, da smo v najglobljem delu podobni Božji ljubezni, odsevamo to ljubezen. Najbolj temeljno, kar nas gradi, je ljubezen, naše najgloblje jedro. Vse, kar se dogaja potem v našem življenju, se vrti okoli vprašanja, v kolikšni meri se bo ta temeljna ljubezen, ki je položena v nas, lahko izrazila, udejanjila.

Ko starši dobijo otroka, se pogosto sprašujejo, kaj mu lahko dajo. A bistvo starševstva ni v tem, kaj otroku damo, ampak v tem, da naredimo vse, da se bo lahko ta ljubezen v otroku – ljubezen, ki je že v njem – čim bolj udejanjila.

Kdaj lahko rečemo, da je otrok dovolj in kdaj premalo ljubljen? Kako se to vtisne vanj?
Otrok je dovolj ljubljen takrat, ko starši dovolj dobro sodelujemo z Ljubeznijo. Ko se to sodelovanje prekine, se začnejo stvari podirati.

Se spomnite zgodbe o izvirnem grehu? Tam se je to sodelovanje prvič prekinilo. V tej zgodbi beremo, da je izvirni greh vse pokvaril. Če ni temeljne zaveze Ljubezni, se vse pokvari. V isti zgodbi beremo, da se bodo posledice izvirnega greha prenašale iz roda v rod. In res se prenašajo. V jeziku sodobne znanosti bi rekli, da gre za medgeneracijske prenose, ki jih srečamo praktično v vsaki družini. Morda se nam ta zgodba zdi zelo oddaljena, v resnici pa to isto zgodbo na zelo različne načine vedno znova preigravamo, tudi danes.

Kako se vse to vtisne v otroka? Ljudje imamo spomin, ki ga v resnici še zelo malo razumemo. Nekaj si zapomnijo naši možgani. Nekaj si zapomni naše telo, včasih slišimo izraz telesni spomin ali pa celični spomin. Vprašanje je, kaj in koliko si zapomni naša zavest sama po sebi. Ne glede na naše zelo pomanjkljivo razumevanje spomina pa lahko iz posledic tega spomina vidimo, da se v nas vtisne to, kar doživimo, kar naredimo sami, kar nam povzročijo drugi ljudje, pa tudi, kar v nas dela Bog – Ljubezen.

Mateja Cvetek

Če se vrnem k prvemu vprašanju: v našem najglobljem spominu je zapisano naše najgloblje jedro, ki je postavljeno v neposredno povezavo z Ljubeznijo. Izvirni greh, ki se prenaša iz roda v rod (in medgeneracijski prenosi), je prav tako zapisan v našem spominu precej globoko, a nikakor ne najgloblje. Potem pa se na vse to nalagajo še naše izkušnje iz vsakdanjega življenja. Za kristjane se mi zdi zelo pomembno predvsem zaupanje, da te ljubezni, ki je globoko v nas od vsega začetka, ne more nič uničiti. Nobeno nasilje, nobena zloraba, nobena travma. Zato za vsakega človeka, ne glede na to, kaj se mu je vtisnilo v spomin, ostaja upanje.

Otrok je v prvem delu svojega življenja popolnoma odvisen od mame in z njo splete odnos, za katerega nekateri pravijo, da je najtesnejši odnos v življenju. Ali obstaja tveganje, da v življenju išče takšen simbiotičen odnos, kot ga je imel z mamo – s kom drugim?
Tveganje za poznejše simbiotične (pretirano zlite) odnose obstaja pri ljudeh, ki še niso razvili temeljnega zaupanja v varno povezanost z drugimi, hkrati pa še niso razvili zdrave samostojnosti. Za odrasla partnerska razmerja so značilni enakovredni odnosi, v katerih se zmoreta dve odrasli osebi varno povezati in navezati druga na drugo, hkrati pa zmore vsaka stati trdno na svojih nogah.

Če uporabim metaforo mostu: most bo trdno stal, če sta dobro utrjena dela mostu tako na levem kot desnem bregu reke, torej obe osebi trdno stojita vsaka na svojem bregu, hkrati pa je močna in trdna tudi povezava med obema bregovoma, torej se dve osebi med seboj združita in povežeta. Kvalitetni odnosi v družini (med materjo in otrokom, med očetom in otrokom, pa tudi med očetom in materjo) lahko otroku doseganje take zrelosti seveda precej olajšajo.

Koliko se je treba kot odrasel vračati k otroštvu in kaj naj počnemo s tem vračanjem?
Vračanje v otroštvo z namenom iskanja krivcev za naše sedanje težave ni smiselno. Lahko pa se v otroštvo vrnemo, da bi lažje razumeli sedanje zaplete, da bi še enkrat premislili, kaj od dediščine naših prednikov je vredno ohranjati in predajati naslednjim rodovom, kaj je morda odveč, nepotrebno, od česa se lahko poslovimo, pustimo za seboj.

Odrasli ljudje imamo pogosto težave z neuresničenimi pričakovanji do svojih staršev. Nekateri leta in leta živijo s pričakovanji in zahtevami, kaj vse še morajo dobiti od staršev, v praksi pa se potem izkaže, da starši največkrat tega otroku ne morejo dati. Če želimo živeti svobodno odraslo življenje, se bomo morali od teh neuresničenih pričakovanj posloviti. To pomeni, da bomo morali izžalovati sanje, ki se niso uresničile, kar je lahko zelo boleče. Nas pa to pripelje do notranje svobode in precej kakovostnejšega življenja.

Tudi danes beremo o vsakovrstnih zlorabah. Kako otroka vzgojiti za kritično, svobodno mišljenje in ravnanje, da bo znal prepoznati zlorabo in se ji upreti?
Otrok potrebuje veliko mero čustvene topline, hkrati pa tudi veliko mero družinske strukture. V čustveno toplem družinskem ozračju bo razvil občutje sprejetosti, zaželenosti, ljubljenosti. V družini, ki ima zdravo strukturo – jasne meje, ustrezna pravila, primerno urejenost, red itd., pa bo razvil občutje varnosti in notranje gotovosti.

Ob teh dveh ključnih stebrih družinske vzgoje se bo naučil razlikovati, kaj so dobri in kvalitetni odnosi, ki mu zagotavljajo prijetno in sprejemajočo pripadnost, oziroma kaj so zlorabljajoči odnosi, ki to pripadnost le obljubljajo, je pa v resnici ne dajo. Hkrati bo imel v družini zelo prepričljiv model, kako rečemo ne, kako se postavimo v bran pomembnim vrednotam, kako ne odstopamo od ključnih življenjskih usmeritev.

Nekje sem prebrala, da nam Slovencem ne uspe ustaviti prenosa sramu iz ene generacije na naslednjo, ker otroke kar naprej kritiziramo …
Kritiziranje je izraz nespoštovanja tako sebe kot tudi drugega. Torej je potrebno razviti spoštljivo držo najprej do sebe, potem pa še do drugih. Sram, ki ga omenjate, ni vedno nekaj slabega. Zdrava različica sramu (včasih zanjo uporabimo izraz nerodnost) se največkrat pojavi, ko smo pred drugimi izpostavljeni. Ko z nekom delimo naša pristna doživljanja in smo pred drugimi iskreni, je pojav zdravega sramu nekaj najbolj naravnega.

V takih primerih nas ta sram naredi simpatične in privlačne, kljub temu da se sami ob tem počutimo precej neprijetno. Če zmoremo to ranljivost sprejeti s spoštovanjem, nimamo nobenega razloga za medsebojno kritiziranje.

Zaplete se, ko odrasli ne zmoremo sprejeti otroške (ali pa odrasle) iskrenosti in ranljivosti ali pa njihove čustvene občutljivosti in jim s svojim vedenjem sporočamo, da čutijo napačno. Gotovo ste že koga od odraslih kdaj slišali otroku reči: “Kaj se boš cmeril,” “Ne bodi taka mila jera,” “Ne dramatiziraj,” “Ne bodi tako občutljiv,” ipd.

Vse to so izrazi, s katerimi sporočamo, da nas otroško doživljanje v resnici ne zanima, da otroka ne zmoremo sprejeti v tem, kar čuti. Tak otrok razvije sram v smislu: “Z mano je nekaj narobe, ker čutim, česar ne bi smel čutiti.” Kljub temu da so čustva včasih zelo nadležna, so pomembna in jih je potrebno vzeti zares. Dokler se jih otepamo, jih zanikamo ali kako drugače ne upoštevamo, bomo veliko bolj nagnjeni h kritiziranju.

Kaj je potrebno, da napačne vzorce iz lastne družine prepoznamo in presežemo?
Lastni problemi, s katerimi se srečujemo, so zelo dober kažipot do napačnih vzorcev. Če smo dovolj pogumni in jih pogledamo prej, preden odgovornost zanje preložimo na druge, imamo kar dobre možnosti, da jih prepoznamo. Dobro je, če se naučimo biti pozorni na svoja čustva in na načine, kako se z njimi spoprijemamo, ter na svoje pristne potrebe in strategije, kako jih poskušamo zadovoljevati. Potem pa pogledamo, kako so za ta čustva in enake potrebe skrbeli naši predniki. Ne le starši, tudi stari starši in morda še starejši rodovi.

Včasih bomo kakšne obremenjujoče vzorce presegli, če bomo stare stvari, ki jih nosimo s seboj, npr. stare zamere nas ali pa naših prednikov, preprosto odložili. Včasih bomo morali v sebi odkriti sočuten odziv na krivice, ki smo jih doživeli sami ali naši predniki. Včasih bomo morali v sebi prebuditi notranjo moč, s katero bomo postavili jasne meje nekomu, ki je šel očitno čez meje dopustnega in sprejemljivega ravnanja. Ni preprostega odgovora, kako stare vzorce preseči. V vsaki zgodbi je potrebno razločiti, katera pot bo človeka (in pogosto tudi njegove prednike) vodila k odrešenju.

Kako odpustiti svojim staršem?
Običajno je potrebno na poti odpuščanja narediti nekaj pomembnih korakov. Zagotovo je smiselno poskrbeti za rane, ki so nastale v razmerju s starši. Potrebno je jasno razmejiti, kdo je za kaj odgovoren, kaj je odgovornost staršev in kaj je odgovornost otrok. Za stvari, ki so bile krivične, je potrebno jasno povedati, da so bile krivične. Prav tako se je potrebno odpovedati položaju žrtve, ki ga pogosto leta in leta vzdržujemo. Odrasli nikakor nismo več tako nemočni, kot smo bili v otroštvu. Potem pa se je seveda potrebno odločiti za odpuščanje, razviti širši pogled na dogajanje.

Pogosto pridemo v procesih odpuščanja do vprašanj, kot so: kaj je nekdo naredil iz svoje ranjenosti, kaj je naredil v dobri veri, da dela prav, kaj je nekdo naredil povsem zavestno, kdo je bil v kaj prisiljen, in podobno. Pomembno je, da pridemo do razumevanja tako svojega položaja kot tudi položaja drugih vpletenih. Potem pa seveda moramo biti pripravljeni, da se odpovemo zameri in maščevanju.

Mateja Cvetek

Odpuščanje seveda ni isto kot opravičilo. Za krivična dejanja ni opravičil. Krivična dejanja bodo ostala krivična tudi po odpuščanju. Lahko pa odpustimo storilcu, potem ko smo prišli do razumevanja, kaj je bilo v ozadju njegovega krivičnega ravnanja. Odpuščanje tudi ni isto kot sprava. Če je bil, na primer, kateri od staršev do nas nasilen (in obstaja možnost, da z nasiljem nadaljuje), mu sicer lahko odpustimo, ni pa potrebno, da mu spet zaupamo, niti ni potrebno, da z njim še naprej sodelujemo.

Za spravo se morata vedno potruditi obe strani: otrok ima v tem primeru nalogo odpustiti, roditelj pa ima nalogo obžalovati storjeno krivico, prevzeti odgovornost za storjena dejanja in škodo po svojih močeh popraviti. Če tega ni pripravljen storiti, sprave ne bo. Vseeno pa je smiselno, da mu otrok odpusti, ker se tako lahko osvobodi bremena, ki mu je bilo s krivico naloženo.

Kristus nam za zgled postavi otroka. Otroci na svet gledajo s čistim pogledom. Kako ohraniti tak čist otroški pogled?
Otroci so iskreni in zelo neposredni. Povedo, kar mislijo. Ne poznajo spletk, manipulacij, skritih načrtov in podobno. V tem smislu res gledajo na svet s čistim pogledom.

V odraslem svetu je težko biti tako zelo iskren. Najprej zato, ker ljudje težko prenašamo iskreno izrečene komentarje. Če pomislite, kako vam je, ko vam nekdo iskreno reče, da nečesa niste prav naredili; da vam obleka, v kateri ste prišli na družabni dogodek, ne pristaja, ali da se je drugi zaradi vašega ravnanja znašel v težavah in vam pride to povedat …

Iskreni komentarji drugih lahko v nas sprožijo precej močne čustvene odzive in to mirno prenesti ni vedno lahko. Potem pa tudi zato, ker sami zelo težko razkrijemo ranljive dele samega sebe, ker nas je strah morebitnega nerazumevanja in zavrnitve s strani drugih.

Iskrenost v odraslosti zahteva pogum, veliko notranje moči in trdnosti, pa tudi izbiro jasnih načel, kaj je v življenju zares pomembno, za kaj se je smiselno boriti. Težko si predstavljam, da bi bil kdo v odraslosti lahko iskren, ne da bi imel na vrhu svoje lestvice vrednot ljubezni in spoštovanja. V ljubečih in spoštljivih odnosih smo lahko iskreni, ne da bi morali biti za to posebej pogumni.

Če pa želimo biti iskreni v odnosih, kjer ni ljubezni in spoštovanja, moramo biti zelo pogumni in pripravljeni na tveganje, da nas bodo ravno zaradi te iskrenosti pribili na križ. In če nas bodo zaradi iskrenosti pribili na križ, moramo seveda trdno verovati v to, kar je močnejše od križa. Sicer bi bilo vse skupaj brez smisla.

Celoten pogovor je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 06/2022.

Tags:
odnosiosebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.