Tudi v današnjem svetu, ki ga poganjajo družbena omrežja in v katerem nas vse sili, da se razkazujemo, se nenehno sporazumevamo ter izražamo svoja razpoloženja in najbolj skrite misli takoj, ko jih doživimo, še vedno obstajajo ljudje, ki znajo biti obzirni. To so ljudje, ki svet še vedno opazujejo s potrpežljivostjo in razsodnostjo.
Živeti to vrlino pa ni vedno preprosto.
Dandanes namreč tisti, ki ne želijo izstopati iz množice, hitro veljajo za sumljive. “Prav to doživljam pri svojem delu,” pravi 33-letna Maja, grafična oblikovalka. Po naravi je zadržana in v svoji ekipi raje ne vzbuja pozornosti.
“Moja oblačila so tradicionalna, moj način govora pa je izrazito obziren. Imam tudi svoja vljudnostna pravila. Glasno govorjenje ali prekinitev pogovora dveh sodelavcev, da bi pritegnila pozornost nase in se izpostavila, me naravnost strašita! In zato veliko ljudi misli, da sem staromodna,” je povedala za Aleteio.
Očitno ni nič bolj zastarelega od obzirnosti. Kaj pa če bi bila skromnost in zadržanost, molk, da naredimo prostor drugim, izkušnja veselja in dragocenega notranjega miru?
Obzirnost in skromnost sta lahko značajski lastnosti, ki sta za nekoga povsem naravni, ali pa sta izraz zvestobe vrednotam “dobre vzgoje”, ki zahtevajo zadržanost tako v odnosu kot v videzu. Lahko pa gre tudi za dejavno delovanje Svetega Duha.
Za duhovnika Raphaëla Buyseja je obzirnost posebna krepost, ki jo udejanjamo v odnosih z drugimi in ki izraža “ljubeče spoštovanje vsakega človeka, če začnemo s tistimi, ki so nam najbližji in najšibkejši”.
Gre za “pozorno oko, ki je sposobno podrobno razbrati globoke potrebe, ki so lahko zelo prikrite, vseh tistih, ki nas obkrožajo. To je zmerna krepost, ki v življenje vnaša odtenke in ravnovesje ter ga prežema s skrivnostno občutljivostjo,” piše in s tem slika portret velikega benediktinskega meniha, Belgijca Frederica Debuysta (1922‒2017).
Debuyst, ustanovitelj samostana Saint-André de Clerlande (v kraju Ottignies-Louvain-la-Neuve v Belgiji), je bil človek velike nežnosti, skoraj preskromen, ki je bil za mnoge mojster v umetnosti obzirnosti. To je postalo delo Gospodovega Duha.
“Njegovo življenje je brez velikih govorov pokazalo, da za Kristusom nikoli ne smemo hoditi s prisiljenimi napori ali prešernimi vzponi, ampak z veliko potrpežljivostjo v vsakdanjem življenju, rednim ritmom molitve in dela, s sposobnostjo prenašanja lastnih pomanjkljivosti in pomanjkljivosti drugih,” piše p. Raphaël Buyse.
… za Kristusom nikoli ne smemo hoditi s prisiljenimi napori ali prešernimi vzponi, ampak z veliko potrpežljivostjo v vsakdanjem življenju, rednim ritmom molitve in dela, s sposobnostjo prenašanja lastnih pomanjkljivosti in pomanjkljivosti drugih.
Obzirnost je torej Duh modrosti, ki nas navdihuje, da se od “spoštovanja najbolj vrednih” raje premaknemo k “spoštovanju najšibkejših”. Je dobrota, ki “malo govori, se ne postavlja v ospredje, se ne širi v organizacijah in statistikah”, nadaljuje francoski duhovnik.
Zato se morda, preden mrzlično začnemo deliti svoje selfije, iskati “všečke” in sledilce ter sodelovati v splošnem razkazovanju naše dobe na družbenih omrežjih, raje vprašajmo, ali nas zapeljujeta samoobčudovanje in ponos, namesto da bi udejanjali zdravo stopnjo obzirnosti, ki nam omogoča, da se raje osredinjamo na druge. To pa zahteva požrtvovalnost in resnično usmiljenje.
Na ta način je evangeljska krepost obzirnosti pot do spreobrnjenja srca in vnovičnega rojstva v Duhu na način, ki ga je Jezus razodel Nikodemu: “To delaj in boš živel.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
