Ko damo otroku ime, mu ob tem izberemo tudi krstnega zavetnika. Svetnika, ki bo vse življenje njegov zavetnik in na čigar god bo god slavil tudi sam.
Toda v nebesih je še toliko drugih svetnikov! Seveda se lahko na kateregakoli obrnemo kadarkoli v življenju, če nam je blizu. A še posebej nas bo vzel pod okrilje, če ga s seboj na življenjsko pot povabimo ob prejemu določenega zakramenta.
V Katoliški cerkvi v ZDA je izjemno priljubljena navada, da si mladi izberejo birmanskega zavetnika. Nekateri ime celo dodajo k svojemu krstnemu imenu. To pri nas res ni v navadi, a posebnega zavetnika ob prejemu določenega zakramenta si vseeno lahko izberemo.
Smo v obdobju prvih spovedi, obhajil in birm. Upam, da imate še ravno dovolj časa, da izberete zavetnika ob prejemu katerega od naštetih zakramentov.
Kako izbrati birmanskega ali obhajilnega zavetnika?
Lepo je, če si otrok (oziroma mladostnik), ki prejema zakrament, zavetnika izbere sam. Za to mora poznati čim širši nabor svetnikov obeh spolov, vseh stanov in poklicev, vseh mogočih obdobij krščanstva. Zagotovo se ga bo prej ali slej eden še posebej dotaknil, ga nagovoril ali pa mu bo želel postati podoben.
V otrokovo življenje ga lahko povabimo z devetdnevnico ali vsaj tridnevnico, ki jo njemu v čast molimo v dneh pred prejemom zakramenta. Poiščemo lahko molitev k njemu, morda pa jo je otrok napisal sam in jo lahko zmoli večer ali jutro pred prejemom zakramenta. Kaj pa če bi kar poromali v njemu posvečeno cerkev (nič ni narobe, če šele v poletnih počitnicah)?
A v resnici je dovolj že to, da otrok v molitvi prosi tega svetnika, lahko tudi z lastnimi besedami, naj ga spremlja.
Katerega svetnika izbrati?
Naj ne zveni kot razprodaja, toda življenjske zgodbe nekaterih svetnikov se nas preprosto bolj dotaknejo kot druge. Najboljši način izbire zavetnika je, da najdete nekoga, čigar življenje otrok občuduje in bi si ga tudi sam želel posnemati.
Zanimiv je, recimo, sv. papež Janez Pavel II. Sedaj sicer odhajajo k obhajilu in birmi otroci, ki so se rodili že dolgo po njegovi smrti, vendar jih svetnik, znan tudi kot papež mladih, ki je rad smučal, igral nogomet, uprizarjal dramske predstave in generaciji njihovih staršev v Postojni vzkliknil “Korajža velja!” ter “Papež ‘ma vas rad!”, še vedno lahko navduši.
Bojevitim dekletom bo pri srcu sv. Ivana Orleanska – najstnica brez vojaškega znanja, ki je povedla francosko vojsko v zmago in z Jezusovim imenom na ustnicah umrla sežgana na grmadi.
Računalniške navdušence bo pritegnil bl. Carlo Acutis, italijanski najstnik, ki je pri 15 letih umrl za agresivno obliko raka, njegovo nestrohnjeno telo leži v Assisiju. Spletno stran o evharističnih čudežih, ki jo je postavil, pa je še vedno mogoče najti na spletu.
Na splošno pa bodo mladim verjetno pri srcu svetniki, ki so nebesa dosegli mladi: sv. Frančišek in Jacinta, bl. Pier Giorgio Frassati, bl. Klara Luce Badano, sv. Dominik Savio, sv. Stanislav Kostka …
Poseben zavetnik za prvo spoved?
Običajno otroci zakramenta prve spovedi in prvega obhajila prejmejo tesno skupaj. Je torej smiselno ali potrebno, da si otrok izbere zavetnika za vsakega od teh zakramentov posebej? Lahko, če je otroku to všeč in mu veliko pomeni.
Idealen zavetnik za prvo spoved je sv. p. Pij, italijanski kapucin, ki je bil znan po tem, da je videl v srca spovedancev in jih opomnil, kadar so kakšnega od pomembnih grehov pozabili. Seveda bodo prvoobhajanca oziroma prvospovedanca navdušili tudi številni drugi njegovi čudeži, od stigem, videnj angelov in bojev s hudičem, vse do sposobnosti bilokacije.
Manj znan svetniški spovednik je sv. Leopold Mandić, po rodu Hrvat, ki je nekaj mesecev služboval tudi v Kopru. Sanjaril je o misijonarjenju, a ker je bil šibkega zdravja, je le spovedoval, vsak dan po deset, včasih celo dvanajst ur. Spoved pri njem je bila za marsikoga nepozabna ali mu je celo spremenila življenje.
Naj vam izbira zavetnika za otrokovo prvo obhajilo ali birmo ne predstavlja stresa. Če vam ga, morda otroku prepustite, naj ga poišče sam. Če pa se na to pot odpravite skupaj, naj bo predvsem čudovito odkrivanje raznolikosti življenjskih poti, ki vodijo v nebesa.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
