Kneževina Andora je majhna celinska država v Pirenejih med Francijo in Španijo. Andora je 16. najmanjša država na svetu po površini – meri le 468 kvadratnih kilometrov – in 11. najmanjša po številu prebivalcev. Kljub svoji velikosti je to dežela izjemnih naravnih lepot in bogate kulturne dediščine.
Med najznamenitejšimi primeri te kulturne dediščine so romanske cerkve. Te izvirajo iz 11. in 12. stoletja in sodijo med najpomembnejše primere romanske umetnosti ne le v Pirenejih, temveč v vsej Evropi.
Romanska arhitektura je značilna za srednjeveško Evropo. Končnica esque v izvirniku romanesque nakazuje, da ne gre za povsem romansko arhitekturo, temveč za združitev rimskega, karolinškega, bizantinskega in celo krajevnih izročil, ki jih je mogoče razlikovati v različnih krajevnih slogih. Andorska in nemška romanika nista isto.
Medtem ko nekaj najbolj prepričljivih primerov romanske umetnosti najdemo v Španiji in Franciji, je ta slog prevladoval po vsej Evropi, predvsem pa na območjih, kjer se je ohranilo vzhodno bizantinsko izročilo (kot v primeru Ravene v osrednji Italiji).
Andorska romanika je zaradi svoje zemljepisne lege resnično edinstvena: v času, ko je bil večji del Španije pod muslimansko oblastjo, je krščanstvo na severu polotoka, vključno z Andoro, cvetelo predvsem zaradi bližine t. i. Marca Hispánica Karla Velikega, vojaškega varovalnega mejnega območja, ki je ločevalo umajadski kalifat Al-Andalus in frankovsko karolinško cesarstvo, ustanovljeno v 8. stoletju.
Poleg tega je bil razmah romanske umetnosti v veliki meri tudi posledica rasti samostanstva v 10. in 11. stoletju. V tem času so nastali veliki samostanski redovi (predvsem cistercijani, klinijci in kartuzijani), ki so postajali vedno bolj priljubljeni, pridobivali vpliv ter ustanavljali cerkve, samostane, opatije in druge ustanove (vključno s samostanskimi šolami, ki so se kmalu razvile v univerze) po vsej zahodni Evropi.
Zaradi bližine teh velikih francoskih opatij se je andorska romanika razvila razmeroma hitro. Te stavbe so bile veliko večje od prejšnjih, saj so morale sprejeti vedno večje število menihov ter omogočiti dostop in zagotoviti gostoljubje romarjem.
Za romansko arhitekturo so značilni zaobljeni loki, debeli zidovi in trdni stebri. Romanske cerkve v Andori niso nobena izjema. Zgrajene so bile predvsem zato, da bi vzdržale ostro gorsko podnebje: Andorra La Vella je najvišje ležeča prestolnica v Evropi, saj leži na 1.023 metrih nadmorske višine.
Ena najbolj znanih romanskih cerkva v Andori je cerkev Santa Coloma. Cerkev pravzaprav izvira iz predromanskega obdobja: zgrajena je bila med 9. in 10. stoletjem in je ena najstarejših cerkva v državi.
Cerkev Santa Coloma slovi po edinstveni okrogli apsidi in freskah, ki so med najbolje ohranjenimi primeri romanske umetnosti v Evropi. Te freske tradicionalno pripisujejo mojstru iz Santa Colome, čeprav niso delo ene same osebe.
Podobno velja za številne romanske stenske poslikave v Andori in Pirenejih: gre za dela nomadskih slikarskih delavnic, ki so bile deležne istega usposabljanja, zaradi česar strokovnjaki govorijo o šolah, kot je bila v tem primeru šola mojstra iz Santa Colome.
Druga pomembna romanska cerkev v Andori je cerkev Sant Joan de Caselles. Ta cerkev je bila zgrajena v 11. stoletju, odlikujeta pa jo izjemno visok zvonik in lepo okrašena apsida. Njene freske so eden najbolj občudovanja vrednih primerov romanske umetnosti v državi. Za rešetko oltarja je oltarna slika iz 16. stoletja s prizori iz življenja svetega Janeza Evangelista, zavetnika cerkve.
Ti primeri kažejo, da romanske cerkve v Andori pričujejo o bogati kulturni in verski dediščini države ter opominjajo na spretnost in mojstrstvo srednjeveških graditeljev, ki so jih načrtovali. Te cerkve pa niso le pomembni primeri romanske umetnosti v Evropi, temveč še danes služijo tudi kot kraj češčenja za tamkajšnje prebivalce.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
