Nasilje v družini je žal marsikje kruta realnost. Glede na to, da po podatkih ameriške organizacije National Coalition Against Domestic Violence (NCADV) približno “ena od štirih žensk in eden od devetih moških doživi fizično nasilje od svojega partnerja,” obstaja velika verjetnost, da tudi vi poznate osebo, ki je doživela ali doživlja nasilje v družini.
Tematika nasilja v družini je lahko zelo zapletena za verne ljudi, ki verjamejo, da je zakon večen in da se lahko spopadajo s to preizkušnjo, ne da bi morali zapustiti nevarno situacijo. Zelo dobrodošlo je slišati katoliški pogled na nasilje v odnosu.
Za Aleteio je o nasilju v partnerskem odnosu spregovorila Jenny duBay, avtorica knjige Don’t Plant Your Seeds Among Thorns: A Catholic’s Guide to Domestic Abuse. Jenny je tudi sama doživela nasilje v družini, na svoji poklicni poti pa se posveča opolnomočenju in ozdravitvi oseb, ki so doživele podobno.
Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se vključili v delo z žrtvami nasilja?
Zloraba v družini je pogosto prikrita in subtilna. Ne gre le za fizično zlorabo, temveč tudi čustveno, duhovno in psihično. Ženske v nasilnih zvezah pogosto sploh ne prepoznajo, da so zlorabljene, vsaj ne, dokler razmerje še ni dobro vzpostavljeno in se dejansko zmanjšajo njihovi občutki do samih sebe. To se je zgodilo meni.
Potrebovala sem več kot desetletje – s pomočjo bližnjih, ki so lahko videli in prepoznali stvari o mojem zakonu, s katerimi se sama nisem mogla soočiti –, da sem spoznala, da moj zakon ni le “težak”, kot je trdil moj mož, ampak me je verbalno, čustveno, psihično in celo fizično nadlegoval. Po tem šokantnem spoznanju sem se odločila, da se o zlorabi naučim vse, kar se lahko. Med svojim procesom zdravljenja sem začela delovati na področju pomoči drugim.
Kdaj pravzaprav govorimo o nasilju v družini? Lahko opazimo kakšne opozorilne znake?
Ljudje si ob omembi nasilja v družini pogosto predstavljajo pesti, modrice in zlomljene kosti. Vendar imata manipulacija in nadzor nad drugo osebo različne oblike. Zloraba v družini lahko osebo prizadene ne le fizično, ampak tudi čustveno, duhovno, psihološko, spolno in finančno.
Primeri zlorabe v družini lahko vključujejo:
- zmerjanje in žalitve,
- hudo ljubosumje ,
- nenehno (tako odkrito kot prikrito) kritiziranje,
- grožnje s smrtjo ali poškodovanjem,
- uničevanje lastnine,
- prisilno cepljenje, sterilizacijo ali splav,
- spolni napad ali prisilo,
- obtoževanje drugih ali nenehno iskanje izgovorov za negativno vedenje,
- fizično nasilje,
- spodkopavanje in omalovaževanje,
- namerno izmikanje v pogovoru, izpuščanje informacij in druge oblike laganja,
- žrtev ne sme imeti drugačnega mnenja od nasilneža,
- ustrahovanje z grožnjami, pogledi, dejanji ali tonom glasu.
Nasilnež pogosto kaže “všečno” osebnost. Lahko je očarljiv in sladek, ob tem bo žrtev občutila izjemno olajšanje in hvaležnost, sčasoma pa spet eksplodira v besu, kritiki in manipulacijah.
Jenny duBay je poudarila, da fizična zloraba še zdaleč ni edina oblika nasilja v družini. “Čeprav je fizična zloraba najbolj očitna oblika nasilja, je manj pogosta kot psihična zloraba, ki vključuje verbalne napade, nadzor nad zakoncem in druge manipulativne taktike, ki omejujejo življenje in veselje druge osebe. Ko zakonec ni zaupanja vreden prijatelj in življenjski sopotnik, ampak namesto tega vztraja pri nadzoru svojega partnerja in razmerja, je verjetno, da gre za zlorabo v družini.”
Opozorilni znaki
Po njenem mnenju sta na začetku vsake zveze nezanemarljivi rdeči zastavici, t. i. bombardiranje ljubezni in ljubosumje. “Če se odnos razvija prehitro (“ljubezen na prvi pogled”, “predobro, da bi bilo resnično”), potem je to opozorilni znak. Odnosi zahtevajo čas, predanost, prijateljstvo in morebitno ranljivost. Nasilneži bodo pogosto pospeševali razmerje z vsiljevanjem lažnega občutka varnosti in intimnosti, tudi v prvih tednih ali mesecih razmerja.”
Še ena lastnost, ki je skupna številnim nasilnežem, je pretirano ljubosumje. Namesto vzajemnega darovanja takšne osebe svojega partnerja vidijo kot objekt in ga velikokrat tudi socialno izolirajo.
Pogosto imajo veliko izgovorov, zakaj se tako obnašajo: “nikogar nimam tako rad kot tebe”, “bojim sem, da boš spoznala boljšega”, “bivša me je prevarala”, “mama je prevarala očeta (ali obratno), “ne želim, da se to zgodi tudi meni” in druge podobne taktike. Gre za priročne izgovore za nadzor odnosa.
Kaj storiti?
Jenny duBay žrtve spodbuja, naj se spomnijo, da njihove zakonske zaobljube ne pomenijo, da morajo ostati v nevarnem položaju.
Ko je oseba v čustveno ali fizično nevarnem zakonu, Cerkev ne vztraja, da mora žrtev ostati. Zakonik cerkvenega prava namreč pravi, da ima v primeru, da eden od zakoncev predstavlja hudo duševno ali telesno nevarnost zakoncu ali potomcem ali kako drugače oteži skupno življenje, prizadeti zakonec upravičen razlog za odhod. Ali ostati ali oditi pa je odločitev posameznika, ki jo je treba razločiti po vodstvu Svetega Duha.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Kolenc.
