Dolina Jelendol je obdana s številnimi planinami, bistrimi potoki in čudovito naravo, zaznamuje pa jo tudi bogata kulturna dediščina. Do leta 1955 se je kraj imenoval Puterhof (pred tem Sveta Katarina). Kraj je največji razvoj doživel na prehodu iz 19. v 20. stoletje s prihodom družine Born.
Območje povirja Tržiške Bistrice je bilo pred prihodom Juliusa Borna zaprta gozdnata dolina. Njegov sin, baron Carl, je leta 1895 do svojega posestva zgradil cesto po težkem terenu skozi nov skalnat predor v Dovžanovi soteski. Leta 1902 je postal lastnik pretežnega dela gozdov z gradičem in žago v Putrhofu, zgradil manjšo hidroelektrarno in gozdno železnico iz Jelendola proti Medvodju.
Kraj je dobil ozkotirno gozdno železnico le leto pozneje, kot so imeli v Ljubljani tramvaj. Born se ni uklonil okupatorju, zato so ga izgnali na tuje, premoženje pa zasegli. Pokopan je bil na Dunaju, leta 2008 pa so posmrtne ostanke prenesli v grobnico nad gradičem, ki smo jo tudi obiskali.
Grobnica, kapelica in slap
Parkiramo v okolici dvorca. Do grobnice barona Borna nas usmeri smerokaz, hoje je le deset minut skozi gozd, zmorejo jo tudi najmlajši otroci. Od izhodišča pri dvorcu čez brv vodi še pot do kapelice Srca Jezusovega na nasprotnem pobočju.
Desetminutni vzpon je poplačan z lepim razgledom na jedro Jelendola. Še lepši razgled ponujata razgledišči Malega in Velikega juheja, če pot od kapelice nadaljujemo še nadaljnjih deset minut.
Naslednji cilj je Stegovniški slap, zato se z avtomobilom zapeljemo desno mimo dvorca do križišča v Medvodju, kjer pustimo avto. Tam sledimo usmerjevalni tabli v desno. Do slapu potrebujemo 15 minut. Struga navduši z manjšimi tolmunčki in kaskadami. Potok Stegovnik, ki si je skozi milijone let dolbel strugo, na nadmorski višini 872 metrov pada čez široko steno.
Do vznožja slapu, ki je resnično mogočen v svojem sicer samo 10 metrov visokem, vendar dobrih šest metrov širokem padcu, pristopimo po krajši stezici, ki se odcepi levo s ceste. Najbolj veličasten je po večjih deževjih, ko se le s težavo približamo strugi.
V poletnem času nudi prijetno osvežitev, pozimi pa zamrznjen postane izziv lednim plezalcem. Ob slapu je zapuščena hiška nekdanje elektrarne. Do parkirišča se vrnemo po isti poti.
Raziskovanje fosilov
Iz Jelendola se zapeljemo nazaj v Dovžanovo sotesko. Na označenem parkirišču pustimo avto in se peš sprehodimo skoznjo. Najbolj impozanten je Bornov tunel, vklesan v živo skalo. Poti so zgledno urejene, zlasti po tem, ko so leta 2018 celotno območje zajele uničevalne poplave in so cesto in strugo reke v celoti obnovili.
Tržiška Bistrica je tukaj razkrila pestro kamnito skladovnico, ki je starejša od dinozavrov. V tropskem morju, ki je zadnjih 300 milijonov let prekrivalo območje, so živeli mnogi morski organizmi, danes le še okamneli ostanki v obliki fosilov. Tudi takih, ki jih ni drugod na svetu.
Na informativnih tablah preberemo marsikaj zanimivega, v geološkem stebru si ogledamo kamnine celotne geološke preteklosti, pri najdaljšem slapišču v Sloveniji pa ustvarimo foto spominek. 13 in 14. maja je bila v Tržiču razstava mineralov in fosilov Minfos.
Za bolj pogumne je narejena tudi Bencetova pot – prehod preko z jeklenico zavarovanih stopnic, a jih za manjše otroke odsvetujemo. Pogled se nam ustavi še na petih navpičnih kamnitih blokih, ostankih prazgodovinskega koralnega grebena.
To so Kušpegarjevi turni, ki so kot plezališče zanimivi za proste plezalce. Dolina resnično ponuja možnost izletov tako družinam z majhnimi otroki kot zahtevnim pohodnikom in kolesarjem. Majhnim otrokom so krajši in lažji izleti lahko čez leta dobra popotnica za izzive, ki jih bodo našli v visokogorju Košute.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
