Za žensko dušo sta pomembni urejenost in lepa obleka. Sama se vedno razveselim nove obleke, podobno navdušenje opažam tudi pri vnukinjah. Petletnica se že dolgo sama oblači in je pozorna na barvno usklajenost. Rada ima oblekice, s hlačami ni zadovoljna.
Pred dnevi mi je hči, njena mami, povedala, kako ju je z možem presenetila z vprašanjem: “Kaj je najpomembnejše v življenju?” Ne da bi razmišljala, sta ji oba skoraj istočasno odgovorila. Ati je rekel: “Bog!”, mami pa: “Ljubezen!” Mala damica pa kot iz topa: “Kaj pa oblekice?”
Začudena sta jo pogledala in vprašala: “Oblekice? Kaj misliš s tem?” Ona pa modro: “Saj ne moreš nag hoditi po svetu, kajne?” Kako bistroumen odgovor! Slovenci imamo celo pregovor: Obleka naredi človeka. Z obleko človek razodeva svoj svet vrednot, svoj značaj, svoje prioritete. Obleka je torej veliko več, kot se zdi na prvi pogled.
Tudi Sveto pismo veliko govori o oblekah. Očitno se Bog strinja z mojo malo vnukinjo, saj takoj po grehu sam obleče Adama in Evo, po preroku Izaiji pa pravi: “Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu. Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja, ovil me je z ogrinjalom pravičnosti.” (Iz 61,10)
Prerok jasno sporoča, da ima veselje res veliko skupnega z oblekami. Ni čudno, da veseli oblečemo novo obleko. Seveda pa ima v tem primeru svetopisemsko razumevanje obleke globlji pomen. Spregovori nam o obleki našega najglobljega bistva, o obleki naše duše in duha, ne le telesa.
Z obleko odrešenja in ogrinjalom pravičnosti nas Jezus ogrne in odene pri svetem krstu. Potem pa v življenju stopamo skozi razne faze osebnostne rasti ali z drugimi besedami: sami se odločamo za izbiro obleke na duševnem, duhovnem in telesnem področju.
Močno me je zaznamovalo izkustvo prvega Božjega dotika, ki sem ga izkusila po tem, ko sem Boga povabila v svoje razočarano in ranjeno mlado srce. Takrat mi je postalo jasno, da lahko odložim stara oblačila slabe samopodobe, ranjenosti in občutkov manjvrednosti ter dovolim Jezusu, da me odene v oblačilo odrešenja.
Življenje je iz sivine, ki me je obdajala, zasijalo v vsej barvitosti. To naredi Bog za svoje otroke, ko mu zaupajo in se mu popolnoma predajo. V resnici nas Jezus vedno znova ogrne z belim oblačilom.
Tega je “sešil” On sam, potem ko je namesto nas plačal kazen za naše grehe. To dela zato, ker nas neskončno ljubi in je do nas, naših otrok in naših vnukov usmiljen. Zato ga lahko nenehno prosimo tudi za njihov osebni pristanek in on bo uslišal naše molitve.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
