Marsikdo v središče pri birmi postavlja darilo. Drugi si po tem zakramentu oddahnejo, ker jim ne bo več “treba” hoditi v cerkev. Za tretje je to še ena od “ceremonij”, ki jo morajo opraviti zaradi tradicije. Glasbenik Simon Bučar pa si želi drugačno pot. Dobesedno! Zato sta z njegovim birmancem Markom vzela pot pod noge in se odpravila na Brezje.
Izhodišče je bila Besnica pri Kranju. Skupaj sta hodila šest ur in se med potjo še bolj povezala ter o marsičem pogovorila. Pri Mariji Pomagaj sta šla skupaj k maši in Simon še k spovedi, ki jo je Marko opravil že prej. Darovanje časa, pogovora in duhovnega doživetja – lepa in posnemanja vredna pobuda.
Posvečen čas
“Ko si dlje z otroki, mladostniki, se bolj odprejo. Z njimi se lahko pogovarjaš tudi o stvareh, o katerih se sicer na običajnih ali krajših srečanjih ne bi. Marko razmišlja, kam bi šel v srednjo šolo. Govorila sva o tem, v kaj verjame in v kaj ne, koliko mu pomeni spoved, zakaj je za botra izbral mene,” pripoveduje Simon, ki z uspehom igra in poučuje harmoniko.
Enkrat je bil že krstni boter, zdaj je prvič postal še birmanski. “Otroci med odraščanjem še toliko bolj potrebujejo nekoga, ki ni njihov oče ali mama, čeprav so starši seveda zelo pomembni. A so kdaj zaradi časa ali kakega drugega zadržka malo oddaljeni od sina ali hčerke. Takrat je boter lahko opora, lik, na katerega se otrok lahko obrne. To mora tudi vedeti: da se s tabo lahko pogovori na način, ki mu ustreza. Brez strahu in z zaupanjem,” poudarja znani glasbenik, ki prihaja z Dolgega Brda nad Ljubljano.
Botrstvo ostane za vse življenje
Botrstvo se mu zdi smiselno, dobro delujoča povezava. S svojim bratom, ki je bil birmanski boter pred približno 15 leti njemu, se odtlej čuti še bolj povezanega: “Poveva si določene stvari, ki si jih sicer ne bi. To te spremlja vse življenje, ne le tiste tedne pred birmo in po njej.”
Tudi z Markom se zdaj večkrat slišita in pogovorita: “V ministrantskih krogih se dobro počuti. Občasno prebere tudi prošnje. Doma molijo. Svetoval sem mu, naj se usmeri na mladinski verouk, da bo ostal v tej družbi, kar mu bo omogočilo, da bo lažje živel svoje vrednote. Verjamem, da je to težko, ker so vsi mladi pripeti na splet, tam pa redkokdo pravi, da pojdi tudi po birmi še k maši ali na mladinski verouk. Tu imamo starši in botri veliko vlogo. Mladim moramo pomagati, da bodo spoznali, kaj je boljše od tega, da tri ure popoldneva previsiš na spletu. Do teh spoznanj pa morajo priti sami,” realno ugotavlja naš sogovornik.
Kaj pa spoved?
Simon priznava, da Marku morda ni najboljši zgled po pogostosti klečanja v spovednici. Saj veste, če človek “pometa” sproti, je smeti in prahu manj: “Tudi zame je dobro, da sem šel k spovedi. Dlje ko človek odlaša, slabše je. Odslej se bom spovedoval bolj redno. Tudi jaz sem se v nekaterih stvareh po birmi malo izgubljal. Lepo je, če te kdaj usmeri tudi kak vrstnik. V določenem obdobju jih bolj upoštevaš kot starše. Pozneje se vračaš k tistemu, kar so te vzgajali.” In če so temelji postavljeni dobro, se imaš k čemu vrniti.
Kako pa je z birmanskim darilom? “Pomembno je, da mu posvetim svoj čas, da sva skupaj in da mu ob tem dam še kaj verskega. Najprej sem razmišljal o Rimu, a se to ni izšlo. Odpotovala pa bova v Madrid na ogled bazilike Svetega Frančiška. Ker vem, da podrobno spremlja nogomet, si bova ogledala še Realov stadion.” Prijetno s koristnim za doživetje, ki bo za vekomaj ostalo uokvirjeno v spominu.
Markov pogled
Povabilo na Brezje je z veseljem sprejel: “Med potjo smo se pogovarjali in se večkrat na glas smejali. Ko smo prispeli na Brezje, smo bili skupaj pri sveti maši. Cerkev je bila polna ljudi. Lepo pa se mi je zdelo, ker se je Simon pripravil tudi s sveto spovedjo. Videl sem, da mu ni bilo vseeno. Vem, da nekateri botri niso opravili sv. spovedi, pa čeprav je kaplan tudi to izpostavil.”
Ob koncu je dodal: “Vrnili smo se prijetno utrujeni in še bolj povezani. Ta dan mi bo za vedno ostal v spominu, bil je zelo lep in prijeten.”
