Peter Grbec je učitelj geografije na osnovni šoli v Kopru, poleg tega geografijo uči še na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Je tudi učitelj esperanta, jezika, ki ga poučuje na tečajih in v sklopu šolskega krožka. Poleg tega učence poučuje tudi programiranja z lego kockami. Pravi, da so ta tri področja njegove velike ljubezni in hobiji.
Biti učitelj je pomembno in čudovito poslanstvo
V času šolanja na gimnaziji se je Peter veliko učil o matematiki, jezikih in ostalih predmetih, manj pa se je spraševal o sebi in se spoznaval. Ko je prišel čas, da se odloči, kaj želi početi, si na to vprašanje ni znal odgovoriti. Vpisal se je na študij ekonomije in uspešno zaključil prvi letnik, vendar je vedno bolj čutil, da to ni tisto, kar bi ga veselilo.
Ker se je zavedal, da mu je lepo biti z mladimi in jim predajati znanje, se je odločil za poklic učitelja. “Ni mi žal, tudi po 17 letih mislim, da sem se prav odločil, zjutraj mi ni težko vstati in iti v službo. Imam res lepo službo, ki mi je hkrati tudi hobi, glede tega imam veliko srečo.”
Kot pravi, je učiteljski poklic pomembno in čudovito poslanstvo. Ni dovolj le, da otrokom predaš znanje predmeta, ki ga poučuješ: “Otrokom moram dati delovne navade in prostor, da lahko spoznavajo same sebe, ugotovijo, kaj je njihova strast in kaj želijo početi. Če se poleg tega naučijo še kaj o geografiji, je super, ni pa to najbolj pomembna stvar.”
Poklic, ki ga moraš opravljati s srcem
Poučevanje je po Petrovo poklic, ki si ga moraš želeti opravljati. Kot pravi, se ne bo končalo dobro, če greš učit, ker ne veš, kaj drugega bi počel, ali ker so učitelji tudi tvoji starši.
Ljudje mu večkrat rečejo, da mu je po 17 letih gotovo že čisto enostavno, saj ima vsako uro že pripravljeno. Sam se ne strinja, saj trdi, da mu je dolgčas, če isto stvar ponavlja iz leta v leto, kar začutijo tudi učenci. Dejstvo je, da kakovostno poučevanje zahteva veliko časa. Sam se trudi vedno iskati kake nove zanimivosti, animacije, uporabi računalniško tehnologijo in pripravlja najrazličnejše kvize.
“Dejstvo je, da ni vsaka ura uspešna. Na dan imaš na primer pet ur, pet predstav za ljudi, ki niso plačali karte, da lahko so tam. Moraš jih motivirati, zabavati, jih sprejemati in hkrati še kaj naučiti. Če to uspe, smo vsi zmagovalci. Če delaš s srcem, marljivo in vztrajno, učenci to občutijo in mislim, da znajo marsikaj odpustiti in razumeti.”
Kot poudarja, mora biti učitelj motiviran, da otrokom predaja prave vrednote, vzgaja s svojim zgledom od prve sekunde, ko stopi v razred. Dobro je tudi, da zna učitelj učencem pokazati, da se da živeti v svetu, ki je lahko boljši od tega, v katerem živijo sedaj. Prav učitelji imajo zato pomembno poslanstvo, saj imajo veliko možnosti, da vzgojijo mlade, ki bodo gradili lepšo prihodnost.
Pravi, da je za učitelja največje priznanje, ko po več letih sreča svojega nekdanjega učenca, ki mu pove, da ima lep spomin na njegove ure ali celo to, da se je zaradi njega odločil za študij v podobni smeri.
Programiranje z lego kockami je dobra osnova za razumevanje sveta okoli nas
Poleg geografije na svoji osnovni šoli nudi tudi krožek programiranja s pomočjo lego kock. Skupaj z učenci v programu ustvarijo ukaze, ki usmerjajo delovanje kock. Tako na primer oblikujejo program, ki bo prikazal različne stopnje potresa po Richterjevi lestvici, nato pa si lahko ogledajo posledice in učinke teh različno močnih potresov na stavbah, zgrajenih iz lego kock.
Peter se vedno trudi, da pri krožku združi zabavo, uporabno znanje programiranja, ki bo, kot pravi, v prihodnosti zelo koristno in pomembno, ter znanje o določenem pojavu, ki ga želijo uprizoriti. Tako na se na primer pogovarjajo o pomenu vode za naša življenja, med tem pa izdelajo vodnjak.
“Učenci so silno navdušeni. Še posebej srčni so manjši otroci, ki bodo takoj pokazali in povedali, ko jim je nekaj všeč. Ta krožek imajo zelo radi.”
Zakaj od vseh jezikov ravno esperanto?
Z informacijo o obstoju esperanta se je srečal v času srednješolskega izobraževanja na Škofijski klasični gimnaziji. Ideja se mu je zdela zanimiva, vendar je pri tem tudi ostalo. Čez nekaj let je njegova žena za tri mesece odšla pomagat v misijon v Zambijo in tako je želel, kot pravi sam, ta čas porabiti za to, da se začne ukvarjati s kakim novim hobijem. Spomnil se je na esperanto in se ga začel učiti.
Ker gre za dokaj enostaven jezik, je po dveh mesecih učenja znal dovolj, da je v slovenščino prevedel tečaj, po katerem se je učil, saj je takrat ni obstajal v slovenščini. Zelo me je zanimalo, zakaj ga je od vseh svetovnih jezikov pritegnilo prav učenje esperanta. Takole je odgovoril:
“Pri esperantu gre za princip pravične komunikacije. Angleščina je sicer krasen jezik, vendar komunikacija v angleščini ne more biti pravična. Zakaj bi se morali vsi ostali jeziki prilagajati enemu jeziku? Vedno postavlja maternega govorca angleščine v privilegiran položaj. V vsakdanjem življenju ne moremo poustvariti binkoštnega čudeža, ko so vsi govorili vsak v svojem jeziku in se med seboj razumeli, lahko bi pa predlagali jezikovno pravično rešitev, da bi se vsak naučil esperanta kot drugi jezik ob hkratnem ohranjanju materinščine vsakega posameznika.“
“Danes smo zelo občutljivi na rasno enakopravnost, spolno enakopravnost, nezavedno smo dosegli denarno enakopravnost, ko smo od leta 2002 v dvajsetih državah Evropske unije postopoma uvedli nevtralno valuto evro in ne nemške marke, ki je bila takrat najpomembnejša valuta v Evropi. Po mojem mnenju je naslednji korak jezikovna pravičnost med narodi in esperanto bi lahko bila pravična rešitev.”
Esperanto – “tisti, ki upa”
Peter zagovarja idejo esperanta, ki temelji na pravičnosti do vseh.
“Esperanto je jezik, ki je še posebej primeren za mednarodno komunikacijo, saj zaradi svoje nevtralnosti postavlja govorce v enakopraven položaj. Vsi govorci esperanta poudarjamo, da moramo skrbeti za svoj materni jezik, v mednarodni komunikaciji pa se z ljudmi iz drugih držav pogovarjamo v enakopravnem jeziku. Esperanto ima prednost, saj bi se ga lahko vsi zelo hitro naučili, je logičen, besede so mednarodne in slovnica je povsem brez izjem. Esperanto na primer nima nepravilnih glagolov. Hkrati zares poudarjam, da je treba negovati materinščino. Slovenski jezik je glavna stvar, ki nas dela Slovence.”
Nekateri ugovarjajo, da je to, da bi esperanto postal glavni mednarodni jezik, utopija. Sam pa pravi, da je utopija pravzaprav nekaj dobrega. “V 19. stoletju je bila ideja, da imajo lahko ženske volilno pravico, utopija, prav tako tudi to, da bodo delavci delali 40 ur na teden od ponedeljka do petka. Oboje se je uresničilo in oboje je dobro. Zelo verjetno bi bil esperanto tudi dobra stvar.”
Tudi sam se trudi za to, da bi esperanto dosegel čim več ljudi. Na šoli ta jezik uči že 12 let, pet let brezplačno vodi tečaje, zadnja tri leta tudi spletni tečaj. “Esperanto je nastal že leta 1887, začetnik je bil dvajsetletni fant Ludvik Lazar Zamenhof in od takrat ima esperanto v sebi pozitivno idejo o enakopravnosti med narodi. Lepo je, če še kdo spozna to pozitivno idejo.”
