Zakaj se mi dogajajo slabe stvari, če pa živim tako, kot me uči Cerkev?

Moja žena Vida se rada spominja homilij jezuitskega duhovnika, ki sva jih slišala pred nekaj leti. Še posebej se rada spominja neke pridige, ki se jo je najbolj dotaknila in je ni nikoli pozabila.

Duhovnik je pripovedoval o gospe, ki se je udeležila večerne evharistije. Nekega dne je po maši prišla do njega in žalostno komentirala:

"Oče, vse svoje krščanske dolžnosti izpolnjujem. Vsak dan hodim k maši, molim rožni venec, pomagam drugim, kolikor lahko, vendar se mi kljub temu dogajajo slabe stvari, imam težave, za katere ne vem, kako jih rešiti. Domnevno bi morala živeti v miru, tišini, ne pa s strahovi, ki mi kradejo življenje."

"Toda ali vam ni nihče povedal?" ji je odgovoril. "Jezus ni nikoli rekel, da se nam z obiskom maše slabe stvari ne bodo dogajale, ampak da nam bo dal moč, ki jo potrebujemo, da jih bomo premagali."

"Nikoli se ne bomo znebili težav, vsaj ne na tem svetu. So del življenja," je v pridigi nadaljeval duhovnik.

"Mir, tisti mir, ki nam ga daje Kristus, je notranji. Lahko ga imamo kljub tolikšnim težavam. Če ljubimo in zaupamo Njegovi besedi, bomo imeli mir. Morda težave ne izginejo, ker nam pomagajo postati bolj skromni, okrepiti našo vero in postati boljša oseba. V Svetem pismu je vrstica, ki to jasno razloži."

Duhovnik nas je vse pogledal in nadaljeval:

"Ali kdo od zbranih ve, katero vrstico sem omenil tej gospe?"

Nekdo je dvignil roko in rekel: "Sirahova knjiga 2."

Odgovor je razveselil duhovnika. Rekel je: "Tako je. Poiskali jo bomo v Svetem pismu, dobro je, da jo spoznajo vsi, ki so navzoči pri tej evharistiji."

Odprl je Sveto pismo in prebral:

"Otrok, če se približuješ, da bi služil Gospodu, pripravi svojo dušo na preizkušnjo. Vzravnaj svoje srce in vztrajaj, ne prenagli se v trenutku spopada. Njega se drži in se ne umikaj, da boš nazadnje povišan. Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi, kadar te doleti ponižanje, zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v peči ponižanja."

"Sveto pismo," je nadaljeval duhovnik, "ima več vrstic, ki nam pojasnjujejo, zakaj trpljenje in težave niso vedno tako slabe, kot se nam zdijo. Če je trpljenje neizogibno, mu lahko damo smisel. In ne govorimo o trpljenju zaradi trpljenja, ampak o stiski, ki je bila ponujena, sprejeta, ki obrodi sadove za večnost. Poglejmo, kaj pravi sveti Pavel v Pismu Rimljanom:

'A ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.' (Rim 5,3-5)"

***

Zdaj vemo. Trpljenje je del življenja. Nihče ne mara trpljenja, to je naravno, ampak če trpimo, mu dajmo smisel, darujmo ga. Prosimo za spreobrnjenje ubogih grešnikov, za svetost naših duhovnikov, družin, mladih … Toliko je stvari, za katere lahko darujemo svoje trpljenje.

Neki svetnik je nekoč rekel: "Bolje je biti na križu z Jezusom, kot ga gledati od spodaj."

Povedal vam bom skrivnost: v trenutkih preizkušnje se rad približam tabernaklju in obiščem Jezusa. On je vedno tam, pripravljen, da nam pomaga, okrepi naše duše, nam da tolažbo.

Kar pogumno! Bodite potrpežljivi in veliko molite. Imejte vero. Bog naj vas blagoslovi!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.