Ko je Kate Winslet prejela televizijsko nagrado BAFTA za svojo vlogo v filmu Jaz sem Ruth, je mati treh otrok stopila na oder, da bi prevzela prestižno nagrado, in ob tem spregovorila o zelo sodobnem problemu današnjih otrok: družbenih omrežjih.
Film namreč obravnava vse bolj zaskrbljujoče vprašanje, kako spletni svet povzroča razpad komunikacije med starši in njihovimi najstniki. To je svet, v katerem se občutljivi in pogosto ranljivi otroci osamijo od ljubečih družinskih članov, in pogoltne jih svet družbenih omrežij.
Winsletova v filmu igra mamo Ruth (poimenovano po svetopisemskem liku, ki slovi po neizmerni potrpežljivosti), ki se poskuša soočiti s svojo čemerno hčerko Freyo – igra jo resnična hči Winsletove, Mia Threapleton –, katere zakrknjeno vedenje v družini povzroča napetosti in obup.
To so okoliščine, ki jih v tem času žal prepoznajo mnogi starši najstnikov.
Ko je vidno ganjena igralka iz znamenitega filma Titanik prišla po nagrado, je ob tem želela posredovati prepričljivo sporočilo o vprašanju, ki ji je očitno zelo blizu.
Winsletova se je najprej poklonila svoji hčerki: kipec je želela prerezati na pol in ji podariti polovico, pri tem pa je izpostavila izjemno igro Threapletonove pri obravnavi tako čustvene in strašljive teme.
Nato je spregovorila o filmu, po njenih besedah posnetem za “družine, ki imajo občutek, da so talci pasti spletnega sveta”. Posredovala pa je tudi spodbudno sporočilo najstnikom, ujetim v svetu družbenih omrežij, in jim zagotovila, kako “ni treba, da je to vaše življenje”, ter jim položila na srce, naj se ne sramujejo poiskati pomoči.
Večkrat nagrajena igralka je imela tudi močno sporočilo vsem, ki upravljajo spletni svet: prosila jih je, naj “kriminalizirajo škodljive vsebine” oziroma naj jih v celoti izkoreninijo.
Ob tem je odločno izjavila: “Svoje otroke hočemo nazaj.”
Ali bo njeno sporočilo imelo kakršenkoli vpliv na pristojne, ne vemo, vendar bo dejstvo, da je bila tema izpostavljena, družinam pripomoglo k zavedanju, da niso same, ko se soočajo s težavami pri vzgoji najstnikov v svetu, kjer je zasvojenost z zasloni postala zelo resničen problem.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
