Vprašanje bralca:
Prihajam iz globoko verne družine, kjer je vljudna beseda na prvem mestu. Prav zato me je presenetilo ravnanje nekega župnika do starejše gospe. Gospa je namreč prosila, če bi lahko posredoval oziroma ji pomagal, da bi njuna dva vnuka čim prej vključila v katehumenat, ker nimata ne krsta, ne obhajila, ne birme.
Gospod, ki ima sicer magisterij, jo je hladno zavrnil. Sam Kristus nam je rekel: “Trkajte in se vam bo odprlo.” Ob tem primeru sem videl, da izobrazba ne pomaga, da je človek bolj dostojanstven in kultiviran. Sprašujem se, kako ima lahko nekdo takšen odnos do ostarele mame?
Peter
Odgovarja ljubljanski nadškof Stanislav Zore:
Spoštovani gospod Peter. Vprašanje, ki ga postavljate, je večplastno in bi samo na sebi zahtevalo daljši odgovor, zato mi dovolite, da se samo dotaknem nekaterih področij, ki jih odpirate.
Ena velikih bolečin starih staršev je, da so njihovi otroci opustili vero ali pa vsaj zunanje življenje po veri. Ena od posledic takšne njihove odločitve je, da tudi svojih otrok ne dajo ne krstiti in seveda tudi ne poskrbijo za njihovo versko vzgojo.
Včasih se je dogajalo, da so potem stare mame teh otrok poskušale storiti oziroma rešiti, kar se je rešiti dalo, in so v najboljši veri na skrivaj prinesle svoje vnuke h krstu. Duhovniki pa so jih, spet v najboljši veri, da delajo dobro, tudi krstili. Seveda ti otroci potem niso imeli nobene verske vzgoje, vsaj od staršev ne.
Stari starši so jim sicer dajali zgled in – prepričan sem – zanje tudi veliko molili, najpomembnejša vzgojitelja, mama in oče, pa sta jim dajala zgled nevere. Ko ti otroci odrastejo in izvedo, da so bili krščeni, se večkrat zgodi, da izstopijo iz Cerkve, s katero, kot pravijo, nimajo nič razen krsta, za katerega pa sploh niso vedeli.
Takšno ravnanje mimo volje ali celo proti volji staršev zato ni obrodilo sadov. Večkrat se je celo zgodilo, da je zaradi tega v družini prišlo do prepira in so se odnosi poslabšali. Vedno mora torej biti svobodna in zavestna privolitev tistega, ki je za to pristojen. Pri otroku so to starši, ki s krstom prevzamejo tudi odgovornost za vzgojo v veri.
Koliko sta stara vnuka te mame, ne vemo. Domnevam, da sta že v letih, ko se morata tudi sama odločati za sprejem vere in s tem tudi zakramentov uvajanja. Če pa še nista polnoletna, je treba tudi v tem primeru upoštevati njuno mamo in očeta.
Vnuka in starši se morajo pogovoriti med sabo. Tudi v tem primeru kljub njuni dobri volji in iskreni želji ne moreta odločati ne stara mama in ne župnik.
Seveda pa lahko pri odločanju in morda tudi pri pogovoru pomaga zlasti dober zgled vere stare mame. Zgled vere je najprej v tem, da vnuki doživljajo njeno brezpogojno ljubezen. Čeprav niso krščeni, so njeni vnuki in morajo čutiti, da jih ima rada. Zgled vere je tudi v neomajnem zaupanju v Boga.
Bog bo poiskal poti do src njenih vnukov in morda prej ali slej tudi njunih staršev. Zato je največkrat najbolj zanesljiva pot sv. Monike; njene solze in njene molitve so izprosile spreobrnjenje sina Avguština, se pravi njeno trkanje na Božje srce. Tako pripravljanje poti za Gospoda bo prej ali slej obrodilo sadove.
Posebno vprašanje pa je, na kakšen način se duhovniki pogovarjamo z verniki in kako slišimo in začutimo njihovo stisko in bolečino. Vedno je treba pristopati z globokim spoštovanjem. Stisko stare mame je treba spoštovati, njeno željo, da bi vnuka prejela zakramente, je treba spoštovati, obenem pa pomagati do spoznanja, kaj je mogoče in kaj bo sprejeto, kaj pa ne.
Iskreno pa upam, da bo tudi ta stara mama doživela veselje ob krstu svojih vnukov. Skupaj z njo molimo v ta namen.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 19.
