Če bi z eno besedo opisali glavno lastnost delovanja Svetega Duha, bi lahko rekli podarjanje. V angleščini bi temu rekli giveaway, ki je beseda, ki se v sodobnem spletnem prostoru pogosto primeša slovenščini pri delu različnih oglaševalcev in njihovih promocijskih darilih.
Sveti Duh je dar. Njegov največji praznik praznujemo na binkošti, ko so učenci po 50 dnevih čakanja po Jezusovem vstajenju prejeli Svetega Duha. Sveti Duh je že vso odrešenjsko zgodovino govoril po prerokih in v srcih ljudi, popolnoma pa se je na človeštvo razlil prav na binkoštni dan. Zastonj.
Dar ali sad? Oboje!
Vprašajte svojega ali sosedovega birmanca in po vsej verjetnosti vam bo znal našteti vseh sedem darov Svetega Duha iz katekizma naše Cerkve. Darove Svetega Duha prejemamo v zakramentih in ko zanje prosimo. Ne daje jih na silo, ker je On ljubezen, ta pa se ne vsiljuje. Apostol Pavel pa nam našteje sadove Duha (Gal 5,22).
Dar je kot seme, tisto, kar iz semena zraste, pa je sad. Ne zraste, da bi bil sam sebi namen, ampak zato, da se ga pojé in porabi.
Kaj bi se sčasoma zgodilo na primer z borovnicami, ki bi jih nabrali in prinesli domov, potem pa zaprli v omaro in nanje pozabili, si ni težko predstavljati. Tako je tudi z našimi darovi. Življenje nam je podarjeno, da ga uporabimo in da ga porabimo. To je logika rasti ljubezni. Samo v odnosih se naši darovi množijo, namen vsakega sadu pa je, da je za nekoga.
Od darov do obilo sadov
Navodila, kako iz darov obrodimo sadove, so pravzaprav zelo jasna: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.(Jn 12,24)
Ta Božja beseda nam ob površnem poslušanju pogosto zveni zelo znano in se ne ustavimo ob njej, morda pa se je tudi ustrašimo, ker vsebuje glagol umreti.
Predpogoj za prejem darov Svetega Duha je najprej sprejem. Vsak sprejem pa zahteva mojo aktivnost in moj prostor. Kot lahko le, če sem praznih rok, iz rok nekoga prevzamem darilo, ki ga dobim npr. za rojstni dan, tako lahko Sveti Duh napolni le tiste kotičke mojega srca, ki niso polni mojega ega in samoljubja. To je tisto umiranje sebi in pripravljanje prostora za drugega.
Dogodek v raju se je tudi vrtel okoli sadu, ampak to ni bilo podarjanje, ampak “grabljenje” zase. Tisti sad ni bil podarjen, ampak vzet. Glavna lastnost ljubezni je, da nikoli ne jemlje, ampak samo daje. Dar nima ne računa, ne računice. Lahko se ga le sprejme ali pa zavrne. In samo če sprejmem darove Svetega Duha, ki v meni preko umiranja sebi in za druge obrodijo sad, je sad Duha viden navzven.
Danes gre v večnost
Ne samo, da je tak sad viden drugim, ampak tudi ostane (prim Jn 15,16). Ostane, ker je narejen iz ljubezni, ljubezen pa nikoli ne mine. Imam lahko še tako velike in pomembne darove, a če nimam ljubezni, ti darovi ne postajajo sad. In kot taki nič ne koristijo, kot pravi apostol Pavel v hvalospevu ljubezni (1 Kor 13).
Tako se vsakokrat, s še tako majhnim dejanjem ljubezni, dogaja binkoštni “giveaway”. Dogaja se vso zgodovino človeštva, prek nepregledne množice pričevalcev, mučencev, majhnih in zvestih, moških in žensk, ki lepšajo svet okoli sebe s tem, ko v ljubezni živijo za druge. To je tista moč novega življenja, ki jo podarja Sveti Duh in ki raste iz umiranja drobnega semena, ki ne išče sebe in zase.
