Starši, “pustite otroka, da kaj ‘zafrkne’, da zažge palačinke. Le tako se bo lahko kaj naučil”

Preberite Aleteijin klepet z Luko Novakom, lanskim zmagovalcem kuharskega šova MasterChef. Govoril je o izpolnjenih sanjah, odločnosti, samozavesti, tudi tveganju, ki je včasih potrebno za velike dosežke, ter o spoznanjih, ki mu jih je prinesla družba devetih bratov in sester.

Kakšen je Lukov vsakdanjik slabo leto po zmagi v MasterChefu?
Bolj pester kot prej, vsekakor. Konci tedna so se mi malo zamaknili, na ponedeljek in torek. Vsak dan se kaj dogaja, vseskozi je kulinarična akcija.

Pred časom ste dejali, da živite svoje sanje. Še vedno mislite tako?
Vsak dan bolj. Ker delam to, kar me veseli. Ko zjutraj vstanem, imam pravo energijo. Vem, da bo dan ustvarjalen, da delam zase, ne za nekoga drugega. Gradim sam sebe, želim si biti vsak dan boljši. Naredim največ, kolikor lahko, in se prepustim toku. Potem gredo zadeve v pravo smer. Človek nima supermoči. Ne smeš se obremenjevati z okolico, sledi svoji viziji.

Ko ste ravno omenili supermoči. Kako vas je pred časom ujela izgorelost?
To se je zgodilo pri 27 letih, ko sem delal v družinskem podjetju. Tudi zdaj imam visok tempo dela, morda kdaj tudi previsokega. A sem se naučil preceniti, kdaj je dovolj, in malo pritisniti na zavoro. Nekoč pa sem bil mlad in neumen, rinil sem z glavo skozi zid ne glede na posledice.

To je bila prav gotovo življenjska lekcija o tem, da je nesmiselno vztrajati v neki smeri, če ne gre in ti je vse težko. Včasih je bolje malo tvegati, imeti malo manj. Ko delaš to, kar si želiš, denar pride za tabo. Vsi si želimo imeti kariero, ampak najpomembnejše je, da si srečen ob tem, kar delaš. Ostalo bo že prišlo.

Lahko bi ostali direktor uspešnega družinskega podjetja za proizvodnjo pohištva Novaki. Zakaj ste se odločili za lastno podjetniško in kuharsko pot?
Pri 21 letih sem začel delati v družinskem podjetju, pri 23 letih pa sem ga prevzel. Pravijo, da je za tak položaj pri teh letih treba biti malo trčen. Tedaj me niso zanimale podobne stvari kot moje vrstnike. Videl sem se v tem, da sem lahko uspešen na nekem področju. Nisem bil odličnjak, kar bi mi omogočilo študij na elitnih fakultetah. A tega ne obžalujem, ker sem ugotovil, kaj me res veseli. Torej, delo z ljudmi v kombinaciji s kuhinjo. Vedno me je podžgalo, ko mi je oče rekel rekel: "Ne, to ti pa ne bo uspelo."

V kuharstvu ali v podjetju?
To velja nasploh. Ko mi je oče rekel, da nečesa ne morem spremeniti, me je to še bolj motiviralo; tako sem se gradil. Kulinarika me je zanimala od nekdaj. Po res napornih dnevih sem šel kuhat, ker me je to sprostilo. Že dolgo sem govoril, da bom imel nekoč svojo gostilno. Potem je prišla izgorelost. Premislil sem, kaj želim v življenju. Potem je prišel MasterChef, v katerega sem vstopil z jasno vizijo. Da zmagam. Ko se odločim, da bom nekaj naredil, to 100-odstotno izpeljem.

Kdaj je prišel trenutek, ko se se zavedli, da ustvarjanje in prodaja pohištva nista za vas?
Po izgorelosti sem se želel malo umiriti. Premišljeval sem, ali je od mene sploh pošteno, da ostanem v podjetju, če me ne veseli.  Lahko bi in marsikdo bi. Neštetokrat sem spremenil mnenje. Prijavil sem se v MasterChefa, bil sprejet. V to sem šel "all in". Prepričan sem bil, da mi bo uspelo. In mi je.

Za takšne odločitve mora imeti človek kar precej samozavesti. Kje ste jo nabirali?
Mislim, da je še vedno nimam dovolj. Na poslovnem področju jo imam. Prej nikoli nisem ničesar tvegal. Tokrat sem. Bolj iz trme kot zaradi samozavesti. Velja tako za domači posel kot za kuharsko pot.

Omenili ste očetove pripombe. Kaj ste želeli spremeniti v domačem podjetju?
Prišel sem z novimi očmi, kako v sodobnem času poslovati, delati, kako držati zdravo razmerje med delom in negovanjem zdravih odnosov. Pomembno se mi je zdelo, da si odločen, da stojiš za svojimi odločitvami. Če neka omara stane 200 evrov, je to to. Tudi če bo kupec rekel, da ne bo plačal toliko. Odločnost in vizija.

Prihajate iz velike družine, deset otrok vas je. Kako ste se razumeli?
Super smo se in se še vedno. Z nekaterimi seveda malo bolje, z drugimi manj. Povezana družina smo. Sem drugi najstarejši. Naučil sem se delovati v skupini, kako v njej kaj organizirati, da deluje. Odrasel sem z devetimi različnimi značaji. To mi tudi zdaj pomaga, da lažje sodelujem z ljudmi.

Katera so najdragocenejša spoznanja iz 12-članske družine?
Starši se otrokom v tako veliki družini ne morejo posvečati toliko kot tam, kjer imajo le enega. Zato je zame pomembno spoznanje: bodi svoj. Ko bom imel svoje otroke, jim bom stal ob strani, ne bom pa jim vsega prinesel na pladnju. Zaslužiti si morajo sami.

Spomnim se dneva, ko sem očetu rekel, da bom delal v podjetju, čemur sem se prej zelo upiral. Rekel mi je, naj pridem v ponedeljek zjutraj. Uredil sem se za v pisarno. Dejal mi je: "Kaj pa počneš? Preobleci se, v proizvodnjo greš." Ni mi rekel: "Tu imaš dva tisoč evrov plače, uživaj, bodi sin direktorja in se imej fajn." Ponudil mi je službo in plačo, dokazati sem se moral pa sam. On se ni mogel namesto mene.

Točno to bom prenesel tudi na otroke. Oseba, ki se je pripravljena učiti, se uči iz okolice vsak dan. Včasih komu pravijo, da je mlad in neumen, a tudi on ima včasih povedati kaj pametnega. Sem kot spužva, srkam spoznanja, tudi moji bratje in sestre so me veliko naučili.

Kaj bi svetovali staršem, da bi otroci z veseljem ustvarjali in pomagali v kuhinji?
Najprej te mora to veseliti. Če je tako, pustite otroka, da ustvarja. Pustite otroka, da kaj zafrkne, da zažge palačinke. Le tako se bo lahko kaj naučil. Če otrok ne izpustimo iz vate, ne bomo nikoli dosegli ničesar. Pojdi in poskusi. Pa kaj, če so šli vsi sošolci na gimnazijo. Če te veseli kuhinja, pojdi na gostinsko šolo. Danes bi bili vsi direktorji. Tako ne gre več.