V svetu, ki nenehno pritiska na denarnico mladih, se zdi, da so potovanja luksuz, dostopna le tistim z globokimi žepi. Vprašanja, ki se mladim velikokrat pojavljajo, so: “Kako si bom lahko privoščil potovanje?”, “Ali je vredno tvegati finančno stabilnost za nekaj tednov dogodivščin?”, “Ali bom obžaloval, če se ne odpravim na to dolgo pričakovano potovanje?” Se s podobnimi občutki soočate tudi sami? Več v nadaljevanju.
Reflektor? Kaj pa je to?
Na prvo skupno potovanje v deželo “tam spodaj”
Katarina in Rok sta se na prvo skupno pot odpravila kar v Avstralijo in to že po koncu srednje šole. “Takrat je bilo v Sydneyju svetovno srečanje mladih. To je bila zame prva priložnost, da grem v svet. V četrtem razredu osnovne šole sem dobila sošolko iz Avstralije, ki me je popolnoma navdušila zanjo. Od takrat sem vedno govorila, da bom odšla v Avstralijo. Po pogovoru z eno od prijateljic sem prišla domov, stopila skozi vrata in rekla: ‘Mami, jaz grem čez tri leta v Avstralijo, itak bom dopolnila 18 let in me ne morete zadržati doma.'”
Od takrat naprej je Katarina vso srednjo šolo varčevala za namen potovanja in v tistem času spoznala tudi Roka. “Nisva bila dolgo skupaj pa sem mu rekla, da grem poleti v Avstralijo, in ga povabila zraven. Rok je privolil in sva šla.”
Od popotniškega dnevnika do bloga
Katarina se je sprva posvetila pisanju popotniškega dnevnika, nato pa sta se leta 2015 skupaj odločila, da ustanovita blog pred njunim drugim potovanjem v Avstralijo. “Razlogov za pisanje bloga je bilo več. Eden od njih je bil, da so nama domači ves čas pisali, kje sta, kako sta, kaj sta videla in doživela. Na podlagi tega sva se odločila, da začneva s pisanjem bloga,” nam je zaupal Rok.
Katarina se na potovanje pripravi tako, da v roke vzame knjigo in bere, Rok pa informacije poišče na spletu in si ogleda fotografije.
Pomoč drugim
“Ideja za blog je med drugim nastala zaradi tega, ker sem želela deliti informacije, ki sem jih zbrala iz različnih virov. Za toliko stvari vem, da jih lahko zberem v skupnem zapisu. Ko bo nekdo drug za nama odkrival iste kraje, lahko samo prebere najin zapis z vsemi koristnimi informacijami,” je pojasnila Katarina.
Neobičajni medeni tedni
Katarina in Rok sta pred osmimi leti stopila pred oltar. “Po sedmih letih, odkar sva bila fant in punca, se nama je zdela poroka smiseln korak naprej. Čim več časa sva želela preživeti drug z drugim, zato se je nama to zdelo edino logično,” je razložil Rok. Njuni medeni tedni niso bili povsem klasični.
“Vedno sva si govorila, da za poročno potovanje ne bova šla poležavat na plažo na Maldive ali Sejšele, ampak potovat. Moja prva želja je bila Kostarika, vendar sva brala, da je takrat tam deževno obdobje. Potem pa sva našla ugodne letalske karte do Vietnama, sama sem želela tudi v Kambodžo, kjer so značilni templji. Vietnam je njena sosednja država, zato sva najprej letela v Vietnam in od tam v Kambodžo. Vseeno sva na koncu malo poležavala na plaži, da sva si odpočila od poroke in vsega dogajanja, nato sva potem nadaljevala še na Tajsko. Tako je bilo to potovanje po Vietnamu, Kambodži in Tajski.”
Presenečena nad gostoljubnostjo
Na potovanjih se vedno zgodi tudi kaj nepričakovanega. Tako sta imela na primer na nepozabnem devetmesečnem potovanju po Južni Ameriki, ko ju je Google zemljevid zapeljal do favele, med drugim bližnje srečanje z bikom, osupnil pa ju je tudi pogled na pumo.
Še nekaj fotografij Katarine in Roka:
Prav tako se jima bo za vedno vtisnilo v spomin prenočevanje v največji slani puščavi na svetu v Boliviji. “Na zadnjem potovanju po Sudanu me je blazno presenetilo, kako so bili ljudje prijazni,” pravi Rok. “Sudan ni ravno turistična država in kot belca sva izstopala. Veliko ljudi ne govori angleško, a v vsaki situaciji se je našla oseba, ki je znala dovolj in pristopila ter nama pomagala,” je dodala Katarina.
Včasih imaš občutek, da so ljudje prijazni le takrat, ko želijo imeti nekaj v zameno. V Sudanu tega nisva občutila.
Otrokom podarjata kulije in igrače
Na vprašanje, kaj storita, ko gresta v dežele tretjega sveta in vidita revne ljudi in otroke, ki jim ne moreta vedno pomagati, sta odgovorila: “To je kar težko. Sploh otroci velikokrat prosijo za hrano in denar. To je res težko, ker najraje bi dal. Meni se pet evrov ne bo poznalo, zanje pa bo to velika sprememba. Kolikor sva brala in se pozanimala, to ni najboljši način, ker jih s tem navadiš, da s prosjačenjem lahko preživijo. Tudi v Sudanu so naju prosili za veliko stvari, pa sva jim dala kulije. Že pred potovanjem sva nečake prosila za igrače, ki jih več ne potrebujejo, in sva jih nato razdelila sudanskim otrokom. Ne vem, ali je bila to najboljša poteza, a midva sva se malo bolje počutila.”
Je potovanje luksuz?
“Ko sva na potovanju, se vedno znova spomniva, kako sva lahko hvaležna, da sva rojena v Sloveniji. Po eni strani so potovanja luksuz, sploh če se primerjamo s Sudanom, kjer ljudje skoraj ne morejo potovati. Ljudje iz tretjega sveta prav tako težko dobijo vizo, zato še težje potujejo. V Sloveniji si večina lahko privošči potovanje, je pa odvisno od želje vsakega posameznika, kam si želi. Če je zate potovanje bivanje v petzvezdičnem hotelu, potem si tega res ne more privoščiti vsak,” je pojasnila Katarina.
Kaj svetujeta mladim?
Veliko mladih ima željo po potovanju, vendar se jim največkrat zatakne ravno pri financah. Katarina svetuje: “Ena stvar je zagotovo izbira poceni destinacije. Ne le poceni letalska karta, treba se je pozanimati tudi, kakšne so cene v državi, v katero potuješ.” Katarina je opisala tudi potovanje v Pariz, kjer sta z Rokom bivala v slovenskem domu, kar nakazuje na številne možnosti, kako najti ugodnejše prenočišče. Opozorila je še na številne dijaške in študentske ugodnosti, ki jih lahko koristijo mladi.
“Obstaja tudi Erasmus+ program za študente, kjer gre ponavadi za izobraževanja in tečaje širom Evrope. V tem primeru ti Erasmus krije določen delež stroškov. Ponavadi so to nastanitev in potni stroški. To je odlična priložnost za mlade,” dodaja Katarina.
“Če si želite potovati, se bo vedno našel način, zato bodite kreativni in ne obupajte,” svetuje mladi par, ki si danes ne predstavlja življenja brez potovanja. V njih namreč uživata in se ob tem marsičesa naučita.
