So vama ljubša redka in nenavadna imena ali raje prisegata na klasična? Imata rada, da je za imenom zgodba in pomen, ali si želita predvsem, da se ime dobro sliši? Glede na vajine želje se lahko znajdeta tudi na križišču: tam, kjer se vajina okusa in predstave v zvezi z imeni križajo in ne skladajo. V katero smer prižgati “žmigovec”, da bo obema prav?
Včasih se mi je zdelo hecno, da par ne bi mogel najti za otroka vsaj enega imena, ki bi bil všeč obema. Pa sva se s svojimi že tako različnimi okusi za stil znašla ravno na tem križišču. Če bi zavila v mojo, manj klasično smer, bi bile deklice Anastazije, Lize, Josipine ali pa mogoče na novo obujene Irence, Dore, Rezike, Slave.
Po možu pa bi bile manj izstopajoče Ane, Eve, Vide, Lucije … Moji dečki bi bili: Rupert, Klavdij, Kancijan … Moževi pa Jakob, David, Pavel, Fran … Kako sva se znašla v praksi? Srednja pot? Midva je nisva našla.
Ime, ki je nekje vmes med okusoma obeh, na koncu ne bi bilo všeč nikomur izmed naju. Tako zdaj enkrat izbira eden, drugič drugi. Poskušava pa ostati na polju približno sprejemljive izbire za oba. Za naju je to nekakšen uvod v usklajevanje pri vzgoji.
Skozi imenovanje otrok se izrazimo starši: naša izvirnost, karakter, vrednote, zvestoba domačemu jeziku ali eksotičen izlet na tuje, občudovanje svetnikov in izjemnih oseb, nadaljevanje istega imena v rodbini …
Kako pa (bo)ste izbirali pri vas? Imata rada svetopisemska imena (Izak, Rahela, Magdalena, Samuel …)? Se navdihujeta pri zgodbah o svetnikih (Justina, Pij, Valentin …) ali drugih markantnih osebnostih? Ohranjata imena iz svojih rodbin? Si želita, da ima ime pomen (Brin, Zarja …)?
Dajeta po dve imeni (Vida Marija, Anton Tomaž …)? Obujata lepa stara imena (Voranc, Tereza, Nace …)? Prevajata tuja imena (Olivija, Edita, Gabrijel …)? Vama je pomemben izvor imen (iščeta npr. samo slovanska: Iztok, Vesna, Verena …)? Dolga ali kratka? Včasih med imeni sorojencev lahko zasledimo kakšno rdečo nit, po kateri so izbrana (npr. Rupert, Ruta, Ruben, Rudolf).
Bi vprašala za spol in dala otroku ime še pred rojstvom ali imata raje na zalogi dve imeni? Ime otroku prizna človeško dostojanstvo že pred rojstvom. Res pa je, da z nerazkritim spolom Bogu dopustimo moč, da nas preseneti.
Nam je pomembno, kako našo izbiro otroškega imena sprejme okolica? Prav spomnim se tišine, ki je nastala vsakič, ko sva povedala ime tretjega otroka. Takrat me je prav pobožal esemes prijateljice: “O, kakšno prijetno domače ime sta mu dala!”
Kar ima svoje ime, ima mesto v Božjem stvarstvu. S poimenovanjem je počaščeno, da je, in vredno poti v svetost. Ne slavimo le Boga, temveč tudi njegovo ime: to, kako ga imenujemo, nam pove, kakšen je. Imenovanje je priznavanje dostojanstva. Gledava jih: Bog nama je dal priložnost, da poimenujeva te otroke.
Neštetokrat so poklicani po teh imenih. Po njih so bili pri svetem krstu poklicani v življenje po svetosti. Župnik je vsakega krščenca vzel v naročje in ga takoj po krstu pred oltarjem predstavil celotnemu občestvu. Skoraj smo že pozabili na ta vidik krsta, v resnici pa je eden ključnih: s krstom ne postaneš samo Božji sorodnik, njegov ljubljeni sin, temveč tudi del občestva.
Prav je, da se ta dan vsa skupnost lahko veseli s teboj. Vsako krstno svečko otrok sva držala bolj svečano. Z nekaj več odgovornosti. Kako jih želiva opremiti kot kristjane? Starši nerojenih otrok so mi večkrat povedali, kakšna je stiska, ko njihov otrok še ni dobil imena in ni dočakal krsta. Zanje so naredili vsaj krst želja.
Na začetku mi je zvenelo malo preveč tŕdo, sčasoma pa mi je postalo všeč – moje ime. Izvorno pomeni: gospodinja, tudi gospa. Včasih zaprem oči in se skozi svoje ime svetopisemsko opomnim: “skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno …” (Lk 10,42) Izvoliti si moram tisti dobri del, ki mi tudi po smrti ne bo odvzet. Kaj pa nosi v sebi tvoje ime?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
