Obstajajo ljudje, za katere se zdi, da v sebi ohranjajo večni plamen mladosti, tudi ko jim čas postopoma jemlje svoj davek. Za to je odličen zgled Véronique Tellier, stara je 100 let.
Živahna gospa, ki živi v domu za ostarele v Montaubanu na jugu Francije, je v pogovoru za časnik La Dépêche, objavljenem v začetku aprila, razkrila svojo skrivnost dolgega življenja. To ni zdravilo za večno mladost ali čarobni napoj: Véronique se ponaša s trdno krščansko vero in iskrivim humorjem.
Rodila se je leta 1923 v Alžiriji, kjer je srečno živela do izbruha druge svetovne vojne, nato pa je morala s tisoči t. i. “Pied Noirs” [alžirskimi Francozi] prečkati Sredozemsko morje, da bi dosegla francosko obalo. Ta izkušnja ji predstavlja boleč spomin.
“Raje bi izgubila življenje kakor svojo vero”
Veronique je najhuje trpela ob smrti svoje 20-letne hčerke. Kljub temu je njena vera neomajna:
“To so rane, ki se nikoli ne zacelijo […] Kar me resnično drži pokonci, je vera. Vsak dan se pogovarjam z Bogom in doslej me ni še nikoli pustil na cedilu. Držite se Gospoda, nikoli ne boste razočarani. V žalostnih trenutkih se oziram k Preblaženi Devici [Mariji]: vedno je pokončna in samozavestna. Raje bi izgubila življenje kot svojo vero in zahvaljujem se usodi, da mi je namenila to duhovno bogastvo.“
Ta energična stoletnica še zdaleč ni nedejavna, temveč ohranja dobro utečeno rutino, da bi ohranila telesno kondicijo in predvsem veselje do življenja: telovadba ob četrtkih, telefonski pogovori z bližnjimi in … vsakdanji obisk svete maše.
“Predvsem vsak dan hodim k maši! Ko pridem v cerkev, rečem Gospodu: naredila sem vse, kar si mi naročil, zdaj upam, da bom dobila prostor ob tebi.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
