Prekmurka Cilka in Primorec Milan sta si večno zvestobo obljubila pred skoraj 33 leti. Družino sta si ustvarila na Vrhniki, kjer so odraščali njuni trije otroci: Klemen, Veronika in Lucija; vsi so zdaj že odšli od hiše.
Aktivna in vedno nasmejana, pripravljena pomagati, povezana med seboj. Tako bi ju lahko na kratko predstavili. Prepričana sta, da je treba v župniji in skupnosti aktivno sodelovati, saj jo na ta način bogatiš, hkrati pa tudi kot posameznik veliko prejmeš nazaj. Sta tudi športno aktivna, s kolesi sta prekolesarila že velik del Slovenije, podala sta se tudi v italijansko romarsko mesto Assisi in k črni Mariji v Čenstohovo na Poljskem.
Milan se je v zrelih letih začel ukvarjati s tekom, pretekel je kar 11 maratonov, zadnjega lani oktobra v Berlinu, kjer je bilo vzdušje res enkratno. Pravi, da si med tekom prevetri misli in duha, mimogrede kaj razmisli, napiše pesem, moli. Ker pride domov utrujen, a prerojen, ga pri tem podpira tudi Cilka, ki pravi, da je tek dober za njun zakon.
Glede na to, da sta aktivna člana več zakonskih skupin in redna obiskovalca DiŽ-evih seminarjev, smo ju vprašali, kako graditi zakonski odnos, da ostane trden tudi takrat, ko se otroci odselijo.
Kako živeti zakon že od začetka, da sta zakonca povezana in ostaneta skupaj tudi potem, ko otroci odrastejo in se odselijo?
Milan: Za dober zakon si je treba prizadevati vsak dan sproti, za ženo kaj lepega narediti, da vidi, da jo ceniš. Dovolj je že, da si ljubezniv, prijazen, da ji poveš, da jo imaš rad. Iz tega potem raste tudi povezanost. Če žena zate ni na prvem mestu, potem zakon ne raste. Smo pa možje ponavadi tisti, ki potrebujemo tu več spodbude. Cilki ni težko kaj dobrega narediti zame, jaz sem mogoče tu malo bolj neroden.
Cilka: Že preproste besede prosim, oprosti, hvala so velikokrat dovolj. Včlanjena sva tudi v gibanje Družina in življenje (DiŽ), kjer to zelo poudarjajo. To njihovo popkulturo sva kar vzela za svojo – pogled, objem, poljub. Štejejo majhne pozornosti, trud je vsakodneven. Sploh na začetku sva se veliko učila, se prilagajala, z leti sva si vedno bližje in tako tudi lažje najdeva pot drug do drugega in s tem je manj napetosti. Že takoj, ko sva se preselila na Vrhniko, leta 1995, sva se na pobudo kaplana vključila v zakonsko skupino in to nama je zelo dragoceno. Že od začetka se nama je zdelo pomembno, da se za odnos trudiva, da sva midva prva, čeprav sva hitro imela otroke.
Kako najti mejo med tem, da daš otrokom svobodo, da lahko najdejo svojo življenjsko pot, a jim hkrati postaviti trdne temelje?
Milan: Najini otroci so se že vsi odselili. Priznam, da mi je bilo težko, ko so odhajali. Težko sem sprejel tudi to, da na svoje življenje gledajo drugače kot midva. Cilka je bila bolj odprta in razumevajoča. Rekla je, da midva lahko zanje moliva, jih imava rada, povabiva na obisk, jim pomagava in sva jih vesela, ne moreva pa vplivati na to, kako bodo kot odrasli živeli. Zdaj, ko sem to nekako sprejel, sem pa vesel, da živijo svoje življenje.
Cilka: Moraš jim pustiti to svobodo, jim pustiti, da poskusijo živeti sami, ampak smo jim rekli, da so doma vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj se jim bo zgodilo, midva jih bova sprejela. Stati morava za njimi in jim pomagati, čeprav mogoče zdaj samo z molitvijo.
Milan: No, tudi s solatko z domačega vrta in s piškoti. Je pa tudi lep občutek, ko vidiš, da so otroci odrasli in gre življenje naprej. Ravno zdaj sva v pričakovanju prvega vnuka ali vnukinje in to naju res veseli.
Kakšne spomine imata na vajini primarni družini? Katere so tiste vrednote, ki sta jih želela prenesti tudi v vajino družino?
Cilka: Da si je treba prizadevati za dobro, se truditi za dobro krščansko življenje. To sva želela posredovati naprej, to morajo pa otroci zdaj sami spoznati. Pod vplivom današnjega časa se jim zdaj to zdi odveč. Počasi se pa sprijazniš, da bodo pač živeli po svoje. Pa tudi delavnost, skrb za druge, drugim stati ob strani, to se je zelo poudarjalo pri nas doma.
Milan: Pri nas je bilo devet otrok, tako da je bilo precej živahno, veselo. Dela seveda ni zmanjkalo, imam pa lepe spomine na otroštvo. Moj zdaj že dolgo pokojni tata je že od mladih let moral na kmetiji veliko delati. Bil je zelo iznajdljiv, še danes občudujem njegovo vztrajnost. Bil je tudi zelo pobožen. Mama je vesele narave, čeprav ji nikoli ni bilo lahko z devetimi otroci na kmetiji. Rada kaj potoži, ampak je že kmalu potem nasmejana. In tako je še danes, veselje do življenja in vera v Jezusa jo držita pokonci.
Kakšne razlike sta prinesla v vajin zakon, glede na to, da sta doma iz dveh različnih koncev Slovenije?
Milan: Razlike so, ampak največja razlika se mi zdi vseeno ta, da je ona ženska in jaz moški. Vsekakor pa vsak prinese s sabo svoje navade, svoj način življenja. Če imaš namen biti skupaj, se da vse rešiti s pogovorom in potrpežljivostjo. Tudi s tastom in taščo nikoli nisem imel konfliktov, vedno so nas sprejeli, podpirali.
Potem je bilo samo narečje drugačno?
Milan: Ja, prekmurščine sem se res moral naučiti, vendar mi je to narečje zelo všeč. Kadar želim kaj povedati po prekmursko, me še vedno popravijo, razumem pa zdaj že skoraj vse. Zelo rad poslušam, ko Cilka govori po prekmursko. Zanimivo je bilo, ko sta se prvič srečali obe najini mami, moja mama je seveda govorila po vipavsko, Cilkina pa po prekmursko. Veliko sta si imela povedati, razumeli pa brez prevajalcev bolj malo.
Več fotografskih utrinkov Cilke in Milana:
Kako se je pa začela vajina kolesarska zgodba?
Cilka: Že kar nekaj let greva poleti na večdnevni dopust s kolesom. Do zdaj sva s prekolesarila vse tri krake slovenske Jakobove kolesarske poti, bila sva v Assisiju (620 kilometrov v petih dneh) in v Čenstohovi (910 kilometrov v sedmih dneh), pred nekaj leti sva naredila krog od doma prek Osilnice do Bele krajine in ob Krki nazaj do njenega izvira ter do Vrhnike, predlani z Vrhnike do hrvaške meje pri Dobovi in potem ob meji do mojega rojstnega kraja Trnje v Prekmurju, lani pa sva kolesarila od doma čez brkinske, istrske in kraške klance v Vipavsko dolino in čez Hrušico do Vrhnike.
Slovenijo vidiš s kolesom prav drugače kot, recimo, iz avta. Opaziš veliko lepega, res je lepo tako spoznavati našo domovino.
Milan: Že od malega sem rad kolesaril, s prijatelji smo šli tudi v Lurd in vedno sem imel željo, da bi tudi pozneje z ženo raziskoval svet s kolesom. Tako sem Cilko počasi prepričal. Na začetku se je malo bala vseh vzponov, dolgih poti. Vsak dan je bilo potem bolje in počasi je tudi ona spoznala, da se s kolesom pride marsikam. In ti dopusti so bili res enkratni, posebna doživetja, ki jih na plaži ne najdeš. Res se moraš potruditi, ampak to so prave dogodivščine.
Sploh ko sva šla v Assisi ali v Čenstohovo, to ti res polepša in obogati življenje. Na poti v Čenstohovo sva se skoraj izgubila v gozdu proti koncu poti, a verjamem, da naju je prav Marija srečno pripeljala do cilja. Srečaš pa na teh poteh res veliko ljudi, dobrih, prijaznih, ki so pripravljeni pomagati. Te dni ravno načrtujeva za letošnje poletje, ampak se morava še uskladiti. Cilka pravi, da bo spet preveč klancev.
Kako vama uspe živeti svojo vero vsakodnevno?
Cilka: Že nekaj let vsak dan bereva dnevno Božjo besedo, na poti v službo moliva jutranjo molitev in rožni venec za različne namene. To zdaj počneva že nekaj let in vidim, da molitev zelo dobro vpliva na vse vidike življenja. Lažje je delati v službi in doma. Vključena sem tudi v molitveno skupino na Vrhniki, Milan je aktiven pri možeh svetega Jožefa, seveda pa tudi redno obiskujeva maše, prejemava zakramente.
Milan: Skoraj nujno je, da si kot kristjan vključen v skupnost, zato skušava pomagati, kolikor se da. Vodiva eno zakonsko skupino v naši župniji, v dveh pa sva člana. Pomembno se mi zdi, da si v skupnosti dejaven, da to, kar si prejel, lahko vrneš nazaj in s tem tudi sam veliko prejmeš. Sem tudi član župnijskega pastoralnega sveta, pri maši pa sodelujem kot izredni delivec obhajila. Pomembno se mi zdi, da v cerkvi nisi statist, ampak da si njen dejaven član. Ta povezanost kristjanov se mi zdi pomembna, sploh danes, ker nas je vedno manj. Brez skupnosti se hitro izgubiš.
Kateri so tisti trenutki, pri katerih si rečeš, za to je pa vredno živeti?
Cilka: Taki trenutki so vsak dan, če jih želiš videti. Prav vsakič lahko vidiš kaj dobrega. Pomembno se mi zdi, da sva drug drugemu v oporo. Včasih je en bolj na tleh, pa ga drugi spodbuja, drugič je obratno. In zato je fajn, da imaš nekoga ob sebi, s katerim lahko deliš dobro, pa tudi slabo. Da mu lahko potožiš in da ga lahko razveseliš in spodbudiš.
Milan: Ob ženi se vsak dan brusim. Skupno življenje je včasih naporno, ampak brez napora človek hitro ostane na mestu, zaspi. V zakonu je ogromno lepih stvari, tako med nama kot v življenju in odraščanju otrok.
Cilka: Nama je lepo živeti skupaj. In to vsak dan bolj.
