Rafael Garcia Flores se je rodil v mehiški prestolnici Mexico City, star je 48 let in je oče dveh otrok. Na univerzi v Novi Mehiki je pridobil diplomo inženirja in magisterij iz elektronskega inženirstva.
Trenutno živi v Detroitu, ločen od žene, ki se je od njega razvezala in znova poročila, vendar bo Rafael pred Bogom vedno njen mož. Kljub vsem težavam in trpljenju je v pogledu Guadalupske Matere Božje našel zatočišče v čistosti in služenju bližnjemu. To je njegova zgodba.
Življenje ločenega moškega
“Še naprej opravljam svoje očetovske dolžnosti in še naprej molim zanjo. Zdaj se veliko posvečam otrokoma. Kar mi je po skoraj osmih letih resnično spremenilo življenje, je bilo moje vnovično srečanje z vero.”
Rane v njegovem srcu
Po Rafaelovih besedah je bila ločitev in razveza od žene boleča zanj in za njegova otroka, ki sta bila takrat še zelo majhna (stara dve in štiri leta). Toda za Rafaela je ta ločitev prispevala h koreniti spremembi načina življenja in njegovih prednostnih nalog.
“Zaradi tega sem res trpel, vendar mislim, da so se mi odprla vrata, saj sem nehal živeti svojo vero kot nekaj, kar se počne samo ob nedeljah, nekaj, kar obstaja samo zaradi izročila. Po bolečini, ki sem jo doživel ob ločitvi, je to postalo zelo močno prepričanje.”
Bolečina in spreobrnjenje
Rafaelu je to spreobrnjenje spremenilo odnos do Jezusa, otrok in njegovih staršev. “Tudi oni so doživeli spreobrnjenje,” pove.
Njegov oče je umrl pred tremi leti, Rafaelu pa je na smrtni postelji dejal, da sta bili njegova ločitev in razveza pravi blagoslov, kljub trpljenju, ki ga je moral prestati, saj je iz tega izšlo veliko milosti in blagoslovov.
“Mislim, da sem se spremenil v odnosu do vseh, ugotovil sem, kaj moram storiti. Določil sem si prednostne naloge in razumem, kako je zdaj pomembno predvsem to, da poskušam delati tisto, kar je najboljše za druge, ne zame. Resnično sem našel obilo miru.”
Dan, ko ga je zapustila žena
Dan ločitve, trenutek, ko ga je žena zapustila, je bil zanj zelo nepričakovan. Tisti teden je bil odločilnega pomena za njegovo življenje, se spominja Rafael. Stopil je v stik z bližnjimi prijatelji, ki so mu ponudili možnost, da ostane pri njih, “in naslednji dan smo šli k maši,” pojasnjuje.
Nepričakovani dar: moč rožnega venca
Rafael se spominja, kako je, ko je odhajal od maše, k njemu pristopila oseba in mu brez uvoda rekla: “Vzemi tole.” Bil je škapulir z rožnim vencem, ki ga od tistega dne skrbno hrani. Nikoli ni vedel, kdo je bila ta oseba in od kod je prišla.
“In takrat se je začelo moje spreobrnjenje. V zadnjih osmih letih nisem prenehal moliti rožnega venca.”
“Nikoli nisem molil rožnega venca s svojimi starši, od tistega dne pa sem ga začel moliti vsak dan.”
“Starši so se mi pridružili in oče je umrl, medtem ko je molil rožni venec.”
Rafael pripoveduje, da je njegov oče umrl za rakom, vendar se je pred smrtjo lahko z njim veliko pogovarjal. Njegov oče je vsak dan prejemal sveto obhajilo, zadnji dan njegovega življenja pa je duhovnik obhajal na domu. Rafael meni, da je ta dogodek čudež rožnega venca.
“Rožni venec je meč, vendar le, če ga dobro molimo, saj ga lahko ponavljamo, ne da bi razumeli, kaj govorimo.”
“Rožni venec, zdravamarija, je v resnici molitev k Jezusu.”
“Sveta maša in prejemanje obhajila sta temeljnega pomena”
Rafael prejema obhajilo vsak teden, običajno pa gre tudi med tednom večkrat k sveti maši.
“Takole približno preživljam svoje konce tedna. Sveta maša je največja molitev. Tista, ki naj bi nas spremenila. Pomeni, da pri njej sodelujemo in se spreminjamo v boljše osebe,” pravi.
Čistost je mogoča tudi za ločeno osebo
Rafael podeli nekaj zelo osebnega: “Ves ta čas, odkar sem ločen in razvezan, živim v čistosti.”
“Nobenega dvoma nimam,” pravi, “da večina katoliških zakoncev ne živi zakona čistosti in podarjanja samega sebe. Svojega zakona nisem živel na katoliški način, zdaj pa ostajam čist, zahvaljujoč zakramentom.”
Napake
Rafael ugotavlja, da bi se moral spremeniti že veliko prej, in kot vsak grešnik se zaveda, da včasih pade, vendar mu je jasno, kam mora iti, ko potrebuje odpuščanje: “Svojima otrokoma pravim, da ljudje nismo popolni, vendar je veličina nepopolnosti v tem, da jo prepoznamo in se lahko obrnemo po pomoč k Jezusu, ta pomoč pa je odpuščanje.”
Glede svojih otrok pojasnjuje, da “sta morala trpeti že od malih nog in povedal sem jima, da je v življenju gotovo to, da se rodiš, umreš in da boš vmes trpel. Če torej to že vemo in se ob tem zavedamo, da bomo najverjetneje najbolj trpeli zaradi ljudi, ki jih imamo najraje, kaj naj storimo s to težavo? No, rešitev je v odpuščanju.”
“Ljubezen brez trpljenja sploh ni ljubezen in trpljenje nas mora privesti do odpuščanja. In moja otroka to vesta, ne da bi morala prebrati v kakšni knjigi.”
Odpuščanje: “Pripravljen bi jo bil sprejeti nazaj”
Za Rafaela odpuščanje ne pomeni, da reče: “Danes ji odpuščam in to je to.” Odpuščati je treba vsak dan, kajti spomin nanjo je vedno navzoč. Zato odpustiš vsako jutro. To je odločitev: da nenehno odpuščaš.
“Ko me vprašajo, ali še vedno ljubim svojo ženo … Mislim, da imamo vsi radi svoje žene, tudi če se znova poročijo. Rad jo imam, vendar je način, kako jo ljubim, zdaj drugačen.”
“In pripravljen bi jo bil sprejeti nazaj,” dodaja, “seveda bi bil! Potreben bi bil dodaten proces zdravljenja, vendar ne vidim razloga, zakaj tega ne bi storil. Če bo našla Jezusa, da, če pa ne, no, zakaj bi se vrnil v isto preteklost, v kateri sem živel stran od Boga?”
Vnovična poroka?
Sprva ni premišljeval o vnovični poroki. Njegova žena se je želela znova poročiti in je želela doseči ničnost zakona, vendar jo je Cerkev zavrnila. “Jaz si sicer nisem prizadeval za to, moja žena pa, in zavrnili so jo.”
Rafael se spominja: “To sva nadaljevala nekaj let, pet let po razvezi pa sem rekel: ‘Gospod, ali hočeš, da nosim ta križ? Povej mi, kaj hočeš, da storim.’ Bil je veliki petek. Tam je bil velik križ in dve osebi sta ga nosili, ena na levi in druga na desni strani. Sedel sem v klopi na levi strani in Gospodu sem rekel: ‘Če hočeš, da nosim ta križ, mi moraš povedati.'”
Nato se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
“Na desni strani se je ena oseba utrudila in druga se je ponudila, da ji pomaga. Na moji strani je bila še ena oseba in začutil sem klic, naj ji pomagam. Spomnim se, da sem Bogu rekel: ‘Če hočeš, da nosim ta križ, mi ga pomagaj nositi, vendar me moraš poklicati po imenu.’ In v tistem trenutku mi je oseba, ki je nosila križ na desni strani, rekla: ‘Rafael, pridi in nosi križ.'”
“Odgovor je bil težak, močan, vendar jasen. Odtlej sem tu in molim zanjo, za svojo ženo.”
Marija ga ohranja
“Glede mojega odnosa z Guadalupsko Marijo: ta je nekaj resnično izjemnega,” pove Rafael.
Življenje Rafaela Garcie ni preprosto. To izrazi z besedami, da bi se po ženinem odhodu lahko vdal alkoholu, ali drogam, ali zapadel v depresijo, toda Bog ga je obvaroval, da ni izgubil samega sebe.
In zahvaljujoč Božji volji je rekel “da” ljubezni Guadalupske Marije. “Da” rožnemu vencu, ki mu je omogočil doseči nemogoče: čistost, odpuščanje ter ljubezen do otrok in žene kljub veliki srčni rani.
Ne neha moliti, služiti in slediti Božjemu glasu v svojem srcu. Morda se bo nekega dne zbudil in ugotovil, da žena trka na njegova vrata. Tudi če se to ne bo zgodilo, bo njegovo pričevanje ostalo za vedno, saj je bila njegova ljubezen večja od zamere.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
