“Če si veren, je življenje predvsem lepše in lažje”

Korošica Ksenija Poklič je bila že v mladosti dejavna v Cerkvi – bila je skavtinja, vodila je birmanske skupine. “V Cerkvi mi je bilo fajn, domače.” Potem pa je šla v šolo v Maribor in se nekoliko oddaljila, čeprav je na primer zvečer še vedno molila in vedno se je rada pogovarjala o veri. Le priložnosti ni bilo veliko. “So me pa zanimale nekatere stvari, na katere nisem dobila odgovora.”

Tudi sicer je bila od nekdaj zelo aktivna: v različnih društvih, njena strast je bila gledališka umetnost, lutke, gledališke predstave, glasba, petje.

Preberite še:Ob treh zjutraj je šla v cerkev, ko jo je ustavilo šest oboroženih moških. Zgodilo se je tole …

“Vse to se kdaj zdi samoumevno. To počneš, ker vidiš, da te sprošča.” Danes ima na svoje talente drugačen pogled, a pojdimo po vrsti.

Pred leti je v njenem življenju prišlo težko obdobje, ko je skrbela za bolna babico in dedka, ki sta nato drug za drugim – v enem letu – umrla. “Skrbela sem zanju, videla, kako sta počasi umirala.” Ko je od blizu spremljala človeka, ki je bil v njenih očeh močna oseba, aktivna, so se ji postavljala številna vprašanja.

Fotografija je last Ksenije Poklič.

“Poslavljala sem se od ome, ki me je nekoč učila hoditi, jesti, potem pa sem jaz bila tista, ki sem skrbela zanjo. Večkrat sem se – precej egoistično – spraševala, zakaj ravno jaz. Večkrat sem se obračala k Bogu s prošnjo, da bi zmogla. Spraševala sem se, zakaj moram to dati skozi, kaj me želi življenje naučiti.” Bilo je veliko neprespanih noči, zbujanje na uro, dve. Bila je kronično utrujena, izčrpana.

Preberite še:“Iskala sem smisel v vsem, kar se mi je zgodilo. In na koncu sem ga zares našla”

Ksenija je opuščala počasi vse, kar je rada počela, ker je ves svoj čas in energijo posvečala starim staršem. “Učila sem se tudi prepuščati. Nad ljubeznijo in smrtjo nimamo nadzora. Sploh, če si človek, ki bi rad vedno vse nadzoroval, je to kar težka lekcija.”

Po njuni smrti se je počutila precej izgubljeno. “Iskala sem smisel, bila sem brez energije. Take se nisem poznala. Takrat mi je dolgoletna prijateljica rekla, da je nekje na župnišču videla napis Alfa – je v življenju še kaj več? Rekla je, da gre za neke pogovorne skupine, in mi svetovala, naj grem pogledat.”

Preberite še:“Ko se nasmejiš v težki situaciji, je, kot bi si potrdil, da zmoreš”

Kseniji se je takoj zdelo, da je to nekaj, kar bi ji v tistem trenutku lahko pomagalo. “Razmišljala pa sem, ali imam sploh dovolj energije, da grem med ljudi. Pričakovala sem malo skupinico, a bila sem presenečena, da je bilo tam kar sto udeležencev. Med temi obrazi je bila tudi patronažna sestra, ki je hodila k moji omi. To mi je bilo prijetno.”

Ko so se srečanja Alfa začela, ji je bilo takoj jasno, da to res potrebuje. “Počutila sem se sprejeto, domače, bilo mi je lažje, ker sem lahko nekatere stvari dala iz sebe. Sem pa tudi slišala zgodbe drugih. Takrat se zaveš, da nisi le ti tisti, ki ima težke zgodbe za sabo. Tako prek zgodb drugih splahni tudi tvoj egoizem in začutiš ponižnost. Na novo se postavljajo vrednote.”

Fotografija je last Ksenije Poklič.

Na teh srečanjih je spoznala ogromno ljudi, dotaknili so se je videi, ki so pripravljeni posebej za Alfo. “Načeli smo teme, vprašanja, na katera si prej nisem znala odgovoriti in o katerih se prej nisem imela s kom pogovarjati. Zakaj moramo v življenju toliko trpeti? Zakaj zbolijo tudi dobri ljudje? Spraševala sem se o odnosih, ljubezni. Odpirala so se nova vprašanja.”

Preberite še:Ljudje okrog sebe potrebujemo lepoto, da nas dviguje in navdihuje

Ko so se srečanja končala, je po nekem času spoznala, kako ji manjkajo. “Vedela sem, da bi rada bila del tega še naprej. Hkrati sem čutila veliko hvaležnost in da moram to, kar sem prejela, dati naprej. Ko so potrebovali pomoč, ko se je začenjal naslednji cikel srečanj, sem se javila.” Želela je pomagati pripravljati prostore, a župnik Simon ji je dejal, da te včasih drugi vidijo tudi v drugi vlogi in moraš to sprejeti. Tako je sprejela vlogo gostiteljice.

“Alfa postane del tvojega življenja. Prijetno druženje, slavilna glasba, ogromna sprememba na lepše, na boljše. Vsakič komaj čakaš novo srečanje.” Zadnji dve leti pa je sokoordinirala organizacijo srečanj Alfa.

“Tam so ljudje, ki jih morda vidiš prvič, a ustvari se lepa vez, čutiš podporo, veliko ljubezni, hvaležnosti, veselja. Z Alfo rastem, se spreminjam.”

Fotografija je last Ksenije Poklič.

Ksenija ima tudi izkušnjo, kako Bog ozdravlja. Ne le duhovno, tudi fizično. Zaradi kronične izčrpanosti  je imela panične napade, kar je bila težka preizkušnja. “To ni nekaj, kar si si izmislil. Strah, panika, fizični znaki se dogajajo v telesu in ohromijo telo. Otežujejo normalno življenje. Sredi tiste Alfe sem videla, kakšen čudež je molitev, ki nam je dana.”

Preberite še:“Skupnost mi je pokazala, kako je Bog resnično prisoten v vsakdanjem življenju”

V tistem času ni rada hodila med ljudi, niti v trgovino ne. Sprejela je povabilo in šla na koncert, “kjer me je seveda zagrabila panika, tesnoba. Ko me je začelo grabiti in sem mislila, da bom omedlela, sem začela moliti. Po nekaj minutah se je umirilo. Enako sem storila naslednjič, ko se je pojavilo. In počasi je izzvenelo. To je bila potrditev, ki sem jo očitno potrebovala, da sem doumela, kaj vse molitev dela.”

Tudi sicer je bila priča neverjetnim stvarem, ki so se zgodile zaradi molitve. Nič drugega ni pomagalo, molitev pa je. “Verjamem, da me je tudi v mojem primeru ozdravil Bog.”

Preberite še:“Včasih sem imela veliko pravil za idealnost. Danes sem do sebe veliko bolj prizanesljiva”

Po tem je lahko počasi spet začela dejavnosti, ki jih je prej rada počela. V obdobju covida je snemala lutkovne predstave za otroke, zgodbe iz Svetega pisma je priredila v lutkovne predstave, snemala je zgodbe za miklavževanja, začela je peti, tudi pri maši. “Ugotovila sem, da so to darovi, ki so mi bili dani. Zdaj sem jih sprejela na čisto drug način. Prej so mi bili samoumevni, zdaj pa sem zanje res hvaležna. In če mi je bilo vse to dano, vem, da moram to dati naprej. Darovi niso le zame.”

Ob preizkušnjah se zdaj ne sprašuje več, zakaj, ampak le reče: “Gospod, kaj me s tem učiš? Odpri mi oči, da bom videla, kaj me hočeš s tem naučiti. Ponavadi vidimo za nazaj, zdaj pa se mi zdi, da hitreje prepoznavam. Zato mi je lažje. Če si veren, je življenje predvsem lepše in lažje.”

Preberite še:Deček s pesmijo o Jezusu navdušil v oddaji talentov in si prislužil zlati gumb

Posledično so tudi odnosi boljši, je prepričana. “Zdaj zjutraj začnem z molitvijo – preberem odlomek iz Svetega pisma in se zahvalim za dan, ki je pred mano. Želim si, da bi v tistem dnevu znala vse delati z veliko ljubezni. Ne uspe mi vedno in to zvečer Bogu predam. Žal mi je, če kdaj ne odreagiram tako, kot bi bilo prav. Ampak se mi zdi, da bolj mirno živim. Hvaležna sem za to, da imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi in jaz njih, da delam to, kar me veseli.”

Ljudje imajo ponavadi napačno predstavo o tem, kaj Alfa je. “Večinoma si predstavljajo, da sedimo v krogu in smo kot anonimni alkoholiki. V resnici je nekaj več. To je druženje, kot bi sedeli doma za mizo in se pogovarjali. Srečanje vodi gostitelj – ne voditelj. On ne predava, ne prepričuje. Gre le za gostoljubje, da je vsak sprejet tak, kot je. Nikomur ni treba govoriti, če ne želi.”

Preberite še:“Kdo župnika še doživlja kot oznanjevalca, kot pričevalca? Kdo od mene to sploh pričakuje?!”

“Nekaj mojih dobrih prijateljev je že del Alfe, ostalih ne prepričujem, naj pridejo, ampak jim to iz srca privoščim. Marsikdo mi je rekel, da se mu je zdelo, da to res ni zanj, a je pač poskusil in ugotovil, da je to tisto, kar je potreboval.”

Na srečanja Alfa pridejo ljudje vseh profilov in starosti. Obstaja tudi Alfa za mlade. “Vsi skupaj spoznavamo neki čisto drugačen odnos do vere, do Boga. Nekateri so vedno hodili ob nedeljah v cerkev, bili veliko v cerkvi, ampak zdaj, na stara leta, rečejo, da so našli čisto nekaj drugega, odkrili so pristen odnos z Bogom, nov pogled.”

“Mi se zdaj družimo v Cerkvi in zunaj nje, v župniji se počutim domače.” Prav ta domačnost, skupnost in Jezus, ki povezuje in daje smisel, so za Ksenijo odgovor na to, zakaj so ljudje nad srečanji Alfa tako navdušeni.

Preberite še:Čudež v Fatimi. “Gospa me je vzela v naročje in mi dala milost ozdravljenja”

Preberite še:“Lepo nama je živeti skupaj. Vedno bolj”

Preberite še:Od nastopa na Ritmu srca do Evrovizije: “Najbolj cenim iskrenost”