Verjetno ste že slišali angleški rek, da naj bi vsaka nevesta na svoj poročni dan nosila “something old, something new, something borrowed, something blue” (nekaj starega, nekaj novega, nekaj izposojenega in nekaj modrega, op. p.). Nevesta Carissa Janczak Harter se je odločila, da bo “nekaj starega” poročna obleka, stara 80 let, ki jo je pred njo nosilo že šest žensk iz njene družine.
Obleka iz leta 1940, ki je stala 19 dolarjev
Carissa si je želela nositi isto poročno obleko kot njena mama, saj imajo njeni starši zelo lep zakon, po katerem bi se tudi sama rada zgledovala. “Nositi isto poročno obleko kot mama se mi zdi velik blagoslov in verjamem, da bo to na nek način zaznamovalo najin zakon s srečo.” A ko je videla obleko, se ji ni zdela nič kaj moderna, motili so jo napihnjeni rokavi, prav tako pa je obleko že načel zob časa.
Nič čudnega, kajti obleko je kupila prva lastnica leta 1940 za 19 ameriških dolarjev. Od takrat jo je nosilo šest nevest: Carissina mama Joyce leta 1991, pred njo pa tudi Joyceina mama in njene štiri sestre, ki so se poročile med letoma 1940 in 1949. To je bil namreč v ZDA čas velike recesije in druge svetovne vojne, zato je bilo praktično in ekonomično, da so si sestre med seboj posojale poročno obleko.
A Carissin motiv za to ni bil ekonomski, pač pa predvsem sentimentalne in duhovne narave. Želela si je doživeti najlepši dan svojega življenja ob družinski dediščini in se s tem pokloniti svojim prednicam ter njihovim življenjskim zgodbam. Tako se je odločila, da bo presenetila svojo mamo in je odločitev, da obleče isto obleko, obdržala zase.
Popolno presenečenje za mamo
Obleka je bila potrebna precejšnje prenove in posodobitve. Šivilja je odstranila rokave in tako je obleka dobila sodobnejši pridih. Nadalje je zamenjala natrgano čipko z novo ter obleko ustrezno prilagodila Carissini postavi. 80 let star saten je obdržal čudovit sijaj in pridobil posebno patino, saj je postal nekoliko bolj vaniljevo bele barve, kar mu doda poseben čar.
Ob predelavi obleke je šivilja naletela na različne šive v različnih odtenkih bele, ki so kot neke vrste tihe priče popravkov, ki jih je vsaka nevesta dodala obleki, da jo je prilagodila svoji postavi.
Ko je Joyce stala v cerkvi in se ob zvoku prvih taktov poročne koračnice obrnila nazaj, da bi uzrla svojo hčerko, kako gre proti oltarju, so jo oblile solze ganjenosti. Zagledala je namreč svojo hčer v svoji poročni obleki, ki jo je sama nosila 41 let pred tem. V obleki, ki predstavlja družinsko dediščino, ki je zaradi svoje zgodbe prava dragocenost in je vsem nevestam prinesla tudi srečo v zakonu.
Čudovita zgodba o nadaljevanju družinske tradicije in o tem, kako lahko starim predmetom s čudovitimi zgodbami znova vdahnemo življenje.
