Carlo Acutis je med letoma 1997 in 2005 obiskoval zasebno osnovno in srednjo šolo Istituto Tommaseo v starem mestnem jedru Milana, kjer je bil poznan kot vesel, šaljiv, preprost in spontan učenec.
“Bil je zelo miren in prijazen fant. Nikoli nisem videla, da bi se s kom prepiral. V šoli je bil miroljuben. Če so se njegovi sošolci prepirali, jih je poskusil pomiriti s šalo. Navdušena sem bila nad njegovimi talenti, bil je zelo poseben otrok,” se ga z nasmehom spominja njegova osnovnošolska učiteljica Valentina Quadrio.
Pod svoje okrilje je vzel sošolca Andrea, ki je bil zaradi težav v družini precej težaven in nepriljubljen med sošolci.
“Na dvorišču sem mu nekega dne rekla: ‘Carlo, pojdi se igrat z drugimi prijatelji, pusti Andrea tukaj z mano, bom jaz poskrbela zanj,’ on pa mi je odgovoril: ‘To res ni fer. Rad se igram z njim.’ Pomislila sem: ‘On je pravi svetnik’,” se spominja učiteljica.
“Ni želel, da bi vsi vedeli za njegova dobra dela”
Kar zadeva šolo, ga nič ni iztirilo, dodaja. “Ko so bili drugi razburjeni zaradi testa, je sam govoril: ‘Učil sem se, naj se zgodi, kar se mora.’ Ni se zlahka vdal.”
Učiteljica je pozneje slišala, da se je Carlo v srednji šoli manj učil, da je bil “nekoliko len” … Ali nam je pot svetništva še vedno odprta, tudi če nam učenje ni prioriteta? Zdi se že tako … še posebej, če imamo za to dober namen!
Carlo je namreč ure, ki jih ni posvečal učenju, namenjal programiranju spletnih strani, še posebej pa realizaciji virtualne razstave o evharističnih čudežih. Za Carla je bil Bog pač vedno prvi, za katerega je bilo treba skrbeti. “Verjetno se je ‘zamotil’ s to drugo veliko strastjo,” pravi njegova nekdanja učiteljica.
Čeprav so njegovi učitelji in tovariši že v šoli opazili njegove dobre lastnosti, so šele pozneje odkrili njegova dobra dela in veliko vero v Boga. “Ni želel, da bi vsi vedeli za njegova dobra dela,” pravi Valentina Quadrio.
Bil je zelo diskreten in šele po njegovi smrti leta 2006 so izvedeli, da je Carlo vsak dan hodil v cerkev, da bi prejel obhajilo in si vzel čas za osebno molitev, da je veliko časa posvečal prostovoljnemu delu in da je po pouku pomagal revnim v svoji soseski.
V šoli je Carlo evangeliziral s svojim zgledom, življenjem, prijaznostjo do drugih, pa tudi z dobrim smislom za humor.
Nekaj Carlovih misli:
Kaj o njem pravijo njegovi sošolci
“Veliko popoldnevov sva preživela ob gledanju filmov in skupni igri,” se blaženega Carla Acutisa spominja njegov sošolec in prijatelj Michele del Vecchio. “Bila sva si zelo blizu. Pri njem mi je bilo vedno všeč, da je bil zelo preprost in da nikoli nikogar ni obsojal. Bil je velik računalniški navdušenec, rad je snemal videoposnetke, pogosto smešne. Bili so zelo smešni.”
Carlovega humorja se spominjajo tudi drugi.
“Spominjam se ga kot avtentične osebe: razjezil se je, če je narobe naredil domačo nalogo, učiteljica francoščine ga je vedno grajala, ker je malo razgrajal, zamujal je v šolo, čeprav je živel dva metra stran, in enkrat so ga poslali ven iz razreda, ker se ni mogel nehati smejati,” pripoveduje njegov sošolec Federico Oldani.
Najlepša hvala, Carlo, ker nam s svojim zgledom kažeš, da je svetost resnično na dosegu vsem!
Njegove ostanke je možno obiskati v Baziliki sv. Frančiška Asiškega v Italiji. Ogledate pa si jih lahko tudi v fotogaleriji:
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedlain priredila Veronika Snoj.
