Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 18. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Včasih se ne zavedamo, kako velik dar in plus je to, da lahko prejmemo Jezusa v srce”

Eva Jocif

Fotografija je last Eve Jocif.

Katarina Berden - objavljeno 07/06/23

"Nekaj posebnega je tudi dejstvo, da lahko kljub raznolikosti živiš v sožitju. Včasih se nam zdi to zelo težko, potem pa prideš v tisto majhno vasico, kjer je na tisoče mladih, ki mimogrede in brez težav sobivajo v vsej raznolikosti"

Eva Jocif je študentka socialne pedagogike. Zase pravi, da je občutljiva na socialne pravice in se želi zavzemati za malega človeka, rada bi delala z ljudmi, ki so na robu družbe – ljudmi z odvisnostmi, brezdomci, tistimi, ki prestajajo zaporno kazen …

Pri Katoliški mladini pomaga pri organizaciji Evropskega srečanja mladih, ki bo letos potekalo v Ljubljani, bila je oratorijska animatorka in voditeljica, je animatorka na poletnih letovanjih Biserov in na duhovnih vajah za birmance.

Ena od stvari, ki jo je v življenju najbolj zaznamovala, je izkušnja Taizéja kot skupnosti in kraja. Rada se vrača tja in želi za to izkušnjo navdušiti tudi druge mlade.

Kaj je v Taizéju tako posebnega, da se rada vračaš tja?
Prvič sem šla, ker me je povabila prijateljica. Poznala sem le njo, vendar so me preostali Slovenci že takoj navdušili, saj so bili krasni ljudje. Ko sem prišla tja, sem bila navdušena nad vsem, posebej nad ljudmi. Že prvi teden v Taizéju me je res močno zaznamoval oziroma sem si ga res zapomnila.

Dolgo nisem znala ubesediti, kaj je tisto, kar me pri Taizéju tako pritegne, potem pa sem na Evropskem srečanju mladih slišala stavek: “Veselje, ki ti daje mirno gotovost, da ima življenje smisel.” Točno to je tisto, kar čutim, ko sem v Taizéju.

Taizéjska skupnost pooseblja oziroma aktivno živi vrednote, ki jih želim živeti tudi sama, na prvem mestu skupnost, potem pa glavne taizéjske vrednote – veselje, preprostost, usmiljenje.

Vsakič znova me fascinira, kako se taizéjski bratje trudijo in res aktivno poslušajo mlade, jih upoštevajo in jih naredijo za protagoniste. To je bilo zame nekaj novega. Pravo čudo je, da obstaja tako majhna vasica sredi Francije, ki se vsako leto dotakne ogromnega števila mladih, kjer vsak najde prostor zase.

Nekaj posebnega je tudi dejstvo, da lahko kljub raznolikosti živiš v sožitju. Včasih se nam zdi to zelo težko, potem pa prideš v tisto majhno vasico, kjer je na tisoče mladih, ki mimogrede in brez težav sobivajo v vsej raznolikosti. Tam vidiš, kako lahko drug drugega bogatimo s svojimi razlikami in najdemo podobnost med njimi. Vse to so razlogi, da se tako rada vračam tja.

Eva Jocif

Lahko deliš kakšno močno izkušnjo, ki si jo doživela v Taizéju?
V Taizéju ob petkih oziroma na evropskih srečanjih vsak dan poteka molitev ob križu. Tam si lahko kar nekaj časa in vmes pojejo taizéjske pesmi. Vsakič, razen enkrat, se mi je zgodilo, da so začeli peti pesem Bog jest miłością (Bog je ljubezen), ki je bila že prej moja najljubša taizéjska pesem, ravno takrat, ko sem bila ob križu.

To jemljem kot veliko Božjo milost in noro izkušnjo, saj je res neverjetno, da se to vsakič zgodi. Vsakič znova me močno gane.

Med molitvijo se lahko zgodi, da se povsem izklopiš in čutiš velik notranji mir ali pa lahko na dan privre vse, kar nosiš v sebi in kar se ti dogaja. Lansko leto se mi je zgodilo prav to, zato sem šla prvič na pogovor, ki je na voljo po molitvi.

To je bila zelo lepa izkušnja. V takih trenutkih se vedno zgodi, da dobiš kot sogovornika ravno človeka, ki ga potrebuješ. Tega morda ne vidiš takoj, nato pa ugotoviš, da si potreboval točno tiste besede, ki ti jih je sogovornik namenil.

Eva Jocif

Kako poskušaš čez leto ohranjati mir, ki ga dobiš v Taizéju?
Nekdo je predlagal, naj si vsak dan poskušamo vzeti vsaj nekaj minut v tišini, da nadaljujemo to taizéjsko tradicijo, ampak zdi se mi, da je to zelo težko doseči. Če se obdaš z ljudmi, ki so imeli podobno izkušnjo, je veliko lažje.

Gotovo pomagajo taizéjske molitve, ki jih organizira Katoliška mladina ali pa so v drugih mestih po Sloveniji. Pomaga tudi, če prebiraš taizéjska besedila ali spremljaš Taizé na družbenih omrežjih.

Eva Jocif

Če želiš sam zase ohraniti te stvari, je veliko težje, ker te zelo hitro zanese v hiter ritem in druge vrednote, ki te obkrožajo. Kot je v Taizéju skupnost na prvem mestu, je tudi tu veliko lažje vse to ohranjati z ljudmi okrog sebe.

Poletni tedni v Taizeju

Ti z Evropskih srečanj mladih, na katerih si bila, ostajajo v spominu kakšni posebni trenutki?
Bila sem v Baslu in Madridu. V Basel sem šla čisto sama, zadnji trenutek me je poklicala sestra Andreja in rekla, da imajo še nekaj mest v pripravljalni ekipi. Tisti dan sem bila očitno zelo samozavestna in sem takoj rekla, da grem. Še isti večer sem si mislila, kaj mi je bilo, da sem rekla, da grem sama v Švico in bom morala tam preživeti en teden.

Že na avtobusu sem spoznala neko dekle, s katero sva šli potem skupaj h gostiteljici. To je bila starejša gospa, ki je govorila samo nemško. Jaz ne znam nič nemško, drugo dekle pa je znalo vsaj malo polomljene nemščine, da smo se lahko še vseeno nekako sporazumele. Prvega januarja naju je zbudila z dunajskimi filharmoniki, kar je bilo zelo lepo, saj me je spomnilo na dom.

V Madridu sva s prijateljico 31. decembra malo predolgo ostali na zadnji molitvi in zamudili zadnji vlak. Imeli sva eno uro vožnje do župnije. Na koncu sva klicali taksi, za katerega sva plačali veliko preveč, ampak nisva imeli druge možnosti, ker sva želeli ujeti polnoč. Na koncu se je nekako za las izšlo.

V Madridu sva stanovali pri istospolnem paru, kar je bilo tudi zanimivo doživetje. Lepo je bilo videti, da sta bili močno vključeni v svojo župnijo. Tu se je v praksi izkazalo to, kar poudarja Taize – sprejemanje, solidarnost in bogastvo raznolikosti.

Kakšne izzive prinaša organizacija tako velikega dogodka, kot je Evropsko srečanje mladih, ki bo letos potekalo v Ljubljani?
Trenutno si nihče ne more zares predstavljati, kaj se bo začelo dogajati z jesenjo, ko pride še mednarodna ekipa in bomo začeli delati s polnim zagonom. Osebno menim, da bo eden od izzivov, ko bomo iskali gostitelje za vse mlade.

Izziv bo razložiti Slovencem, da ti mladi, ki pridejo, res ne potrebujejo veliko, samo streho nad glavo. Slovenci smo lahko tako zelo gostoljubni, da se lahko prestrašimo in mogoče kdo ne bi želel sprejeti mladih, ker bi se počutil, da jim ne more veliko nuditi.

Ampak to so prijetni izzivi. Komaj čakam, da se bo vsa Ljubljana zavedla, kako velika stvar je to. Veliko ljudi zdaj še ne ve za to, ko pa bo konec decembra nekaj tisoč veselih mladih prišlo v Ljubljano in bodo tu cel teden, bodo vsi vedeli, da se nekaj dogaja. Veselim se vsega, kar nas še čaka, in čutim ogromen privilegij, da lahko pomagam pri pripravah na to srečanje.

Pred tremi leti si zbolela za rakom. Ti je vera pomagala prebroditi izkušnjo bolezni?
Vera mi je ponudila veliko upanja in opore, ne predstavljam si, da se ne bi mogla tako v dobrih kot v najtežjih trenutkih zahvaliti ali priporočiti Bogu. Ne predstavljam si, da se vse tiste dolge dneve, ko sem bila sama v bolnišnici, ne bi mogla nikamor obrniti.

Seveda sem imela ob sebi tudi ljudi, imela sem to srečo, da je bila takrat epidemija in je bilo vse zaprto, tudi drugim se ni veliko dogajalo, tako da so bili dokaj razpoložljivi za pogovor.

Toda pred spanjem si v sobi sam in si ne predstavljam, da se ne bi mogla zateči k veri, mislim, da je bilo to ključno. Toliko je bilo nekih blagoslovov, povezanih neposredno z vero oziroma s Cerkvijo in z vsemi ljudmi, ki jih poznam iz teh krogov. Vse to mi je polepšalo celotno izkušnjo bolezni.

Eva Jocif

Zakaj je lepo biti mlada kristjanka?
Zdi se mi, da se včasih ne zavedamo, kako velik dar in plus je to, da lahko tedensko ali vsakodnevno prejmemo Jezusa v srce.

Kot mlada katoličanka sem lahko del skupnosti, skupin, kjer se lahko v polnosti izrazim, lahko izrazim vsa svoja stališča, vrednote, sebe v celoti. Čeprav je pomembno biti ponosen katoličan in se za to trudim, je še vseeno vsakemu kdaj težko v vseh različnih skupinah, družbah, v katerih se gibamo.

Da imam potem priložnost velikokrat biti obkrožena z ljudmi, s katerimi sem res lahko v polnosti jaz, je res velik privilegij. Zdi se mi, da lahko damo kot mladi kristjani veliko dobrega v celo družbo, veliko upanja, globine, to se v verskih krogih veliko bolj poudarja, pogovor o eksistencialnih vprašanjih, ki je, se mi zdi, v ateistični družbi vse manj spodbujan.

Še posebej mladini, ki ne veruje, manjka to, da bi se spraševala o smislu, o tem, zakaj so na svetu, kaj je to, kar jim prinaša veselje. Zdi se mi, da lahko verni mladi to zelo lepo prenesemo med ljudi, še posebej med mlade.

Eva Jocif

Mladi kristjani imamo veliko priložnosti, da delamo dobro. Na katerih področjih želiš kot bodoča socialna pedagoginja v svet prinašati dobro?
Zdi se mi, da je moje poslanstvo, da delam z malim človekom, s tistimi, ki morda nimajo svojega glasu, s tistimi, ki so na obrobju. Rada bi bila tam, kjer je težko.

Ne predstavljam si, da bi bila na nekih visokih položajih in spreminjala sistem, ampak se vidim prav pri človeku, ki mu lahko pomagam reševati težavo, v kateri se je znašel. Veselim se izzivov, ki me čakajo na tem področju.

Eva Jocif

Tags:
bolezenmladi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.