Minila so tri leta, odkar se je družina Jeanson iz Francije predstavila širši javnosti v prvi sezoni francoskega resničnostnega šova Velike družine: življenje v XXL (Familles nombreuses: la vie en XXL).
S sodelovanjem v šovu so želeli pokazati dinamiko velike družine vojaka, katoličanov, predvsem pa to, da se v svojem bistvu ne razlikujejo od drugih družin: družinski izleti, rojstnodnevne zabave, romanje v Santiago de Compostela, nakup in opremljanje hiše na jugozahodu Francije … in končno njihova selitev, kamor je bil oče premeščen zaradi službe.
V epizodah so Francozi spoznavali vsakdan Marie-Alix, njenega moža Alexandra in njunih petih otrok Mayeula (15 let), Auxencea (13 let), Faustine (11 let), Victorja (10 let) in Aloysa (6 let). Nekaj mesecev po tem, ko so zapustili šov, kajti “vsega lepega je enkrat konec”, Marie-Alix Jeanson pričuje o svojem življenju mame velike družine.
Kako se znajdete kot glava velike družine? Mora biti vse dobro organizirano in pospravljeno?
Biti na čelu velike družine ni lahko, to je gotovo! Toda vsakdanje življenje je mogoče olajšati z dobro organizacijo, nekaj predvidevanja, odgovornostjo otrok glede na njihovo starost. Moj nazor je, da se ne pustim preobremeniti. Raje postorim vsak dan malo kot veliko v enem dnevu.
Kaj vam je pri materinstvu najbolj všeč?
Ideja o pomoči otrokom, da vsak dan malo bolj razvijejo svojo dušo in svojo pamet. Po drugi strani pa se čudim razlikam v temperamentu in značaju, čeprav so otroci istega očeta in matere. Ganjena sem tudi nad brezpogojno ljubeznijo do svojih otrok, takšnih, kot so, z njihovimi močmi in slabostmi.
Kako se dojemate kot mama in žena po ogledu posameznih epizod oddaje, v kateri ste nastopili?
Ob gledanju posameznih epizod oddaje sem se imela priložnost videti v vsakdanjem življenju v vlogi matere in žene. Redko se imamo priložnost videti od zunaj. O sebi sem spoznala nekatere stvari in druge prosila odpuščanja.
Videla sem na primer, kako mi v določnih trenutkih primanjkuje potrpežljivosti ali nežnosti do zakonca, da sem preveč godrnjala za nič ali da nisem znala dovolj poslušati svojih otrok. Tako sem delala na sebi, da bi popravila svoje slabosti, ki so vplivale na moje bližnje.
Veliko ste se selili. Kako je to vplivalo na vašo družino? Kaj bi svetovali družinam, ki so se morda znašle v podobni situaciji?
Zaradi moževega poklica sva se v 17 letih desetkrat preselila, od tega trikrat iz celinske Francije. Vsaka selitev je velika psihična obremenitev, utrujenost, velik preobrat, bolj ali manj obvladljiv.
Iz izkušenj lahko izpostavim več stvari. Prvi je, da so otroci kot spužve. Če jim selitev predstavimo kot nadlogo, jo bodo tako tudi doživljali. Če pa jim povemo, da je to dobra priložnost, jo bodo tako tudi dojeli. Druga stvar je, da je seveda naporno, toda hkrati situacija predstavlja tudi življenjske izkušnje, odprtost, novoodkrite kraje, srečanja, preseganje samega sebe.
Končno je vsaka poteza zame priložnost, da znova razmislim o svojem življenju, pregledam svoje prioritete, svoje odločitve zase, za naju z možem in svoje otroke. Dodala bi še, da se družinske vezi najbolj krepijo, ko smo daleč od svojega doma, širše družine, prijateljev.
Kakšen je za vas idealen začetek dneva?
Zame je idealen začetek dneva vstajanje pred otroki, ko imam čas, da v miru popijem kavo. Vsako jutro naredim tri stvari: izročim svoj dan Gospodu, popijem dobro kavo in poslušam novice.
Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vse mame doživljamo trenutke slabe volje in malodušja, tudi meni ni prizanešeno. Ko moram otroku že desetič reči, naj pospravi svoje stvari, ko se otroci ob osmih zjutraj kregajo, ko se prevrne kozarec soka po pravkar pomitih tleh … 🙂 Vedno imam v mislih tri kratke spodbude, s pomočjo katerih vsakdanje tegobe postavim v perspektivo: “življenje je lepo”, “vsak dan šteje” in “sreča je izbrana”. V teh trenutkih se vedno spomnim tudi na ženske, ki ne morejo imeti otrok.
Že preprost “dobro jutro, Gospod” zjutraj me približa Bogu.
Kateri svetniki vam kot materi in ženi pomagajo v vsakdanjem življenju?
Zelo rada imam sveto Terezijo Deteta Jezusa, ki je bila tako krhka in močna hkrati. Prav tako se priporočam sv. Favstini (z možem sva hči poimenovala po njej), ki je leta živela pravi dialog s Kristusom.
Kar mi je všeč pri teh dveh svetnicah, je bližina, ki sta jo imeli s Kristusom, in zasidrana vera v vseh časih, tudi v težkih časih ali v obdobjih dvomov. Gospod je njun prijatelj, brat, oče, zaveznik in zaupnik hkrati. Rada bi izkusila to bližino, to noro intenzivnost! Sem še daleč od tega, vendar pravim, da me vsak trenutek molitve, naj bo še tako kratek, tudi preprost jutranji “dobro jutro, Gospod”, približa Njemu.
Kako se duhovno napolnite?
Z molitvijo rožnega venca, ki ga imam vedno v torbi ali žepu. Molim ga skozi ves dan, med opravki, ko vozim ali opravljam gospodinjska opravila.
Kateri citat vas najbolj navdihuje?
Merilo ljubezni je ljubiti brez mere (sveti Avguštin).
Prispevek je nastal po izvirniku francoske različice rubrike Ženska ženski, objavljenem na francoski Aleteii.
