Na začetku junija je v ameriške kinematografe prišel težko pričakovani film Pater Pij, ki ga je napisal in režiral Abel Ferrara, v naslovni vlogi pa je nastopil Shia LaBeouf. Film gledalcem ponuja vpogled v življenje priljubljenega svetnika v njegovih zgodnjih dvajsetih letih, ko je doživljal trpljenje in zmedo, predvsem pa neizmerno strast do Kristusa.
V filmu, v katerem glavni lik tako zelo trpi, LaBeouf izredno prepričljivo upodobi preizkušanega redovnika, zaradi česar se gledalec mestoma počuti kar malce neprijetno.
Igralec je o svoji vlogi v filmu spregovoril za Aleteio. Povedal je, kako so mu osebne izkušnje, vera in sam p. Pij omogočili, da je v burnem obdobju svojega življenja prevzel takšno vlogo. 36-letni LaBeouf je tudi razkril, kako so mu bili ves čas v veliko tolažbo določeni svetniki, ki so v življenju prav tako veliko pretrpeli.
Zelo odkrito ste spregovorili o svoji preteklosti in trpljenju, ki ste ga doživljali. P. Pij je bil prepričan, da moramo sprejeti trpljenje in se s Kristusom povzpeti na križ, da bi poglobili svojo duhovnost. Ali menite, da mora človek tudi sam skozi trpljenje, če želi najti resnično srečo?
Ja, Pavel v Pismu Rimljanom pravi, kako moraš izgubiti samega sebe, da bi se približal Bogu; izguba samega sebe pa je precej boleč proces.
V filmu lahko vidimo, da p. Pij zelo trpi. Ali ste kot igralec črpali iz lastnih izkušenj ali je skozi vas bolj govoril p. Pij?
Nekje na sredini se je zapletlo. Bil sem sredi velikega trpljenja. Ko sem prejel klic, sem zelo trpel, zato ta film ni bil film zame, ampak način, kako naj se rešim iz te jame bolečine, v kateri sem se znašel. In prvi nasmeh in naklonjenost, ki sem ju zares občutil na poti iz tega trpljenja, sta bila v družbi patrov … ko smo s skupino redovnikov jedli sirove burgerje in gledali nogometne tekme.
To je bil prvi kanček človečnosti in prvo veselje, ki sem ga doživel, ko sem prišel od tam, od koder sem prihajal. Potem sem odpotoval v Italijo z vsem pritiskom snemanja filma, pozneje pa spletel še posebno bratsko vez z Abelom, ki sodeluje v istem programu duhovne preobrazbe kot jaz, ter naletel na celotno ekipo, ki se tudi zanima za tovrstna vprašanja. Ja, črpal sem iz osebnih izkušenj, včasih sem prosil Abela, naj me spodbuja pri določenih stvareh.
Ko delaš z režiserjem, se mora ta nekako naučiti, kako upravljati letalo – ta gumb naredi to, drugi ono … Dati mu moraš priročnik za svojega duha, zato sem veliko časa preživel z Abelom in skupaj sva listala skozi ta priročnik, iskala stvari, ki bi se me dotaknile.
Bil je zelo dober v tem, da mi je pustil prostor, in ko nisem bil na pravi poti, ko sem malce skrenil ali če se mu je zdelo, da se obnašam preveč igralsko, je pritisnil ta gumb ali potegnil ono ročico, kar me je poslalo v drugo smer.
Potem sem se znašel sredi raziskovanja lastnega osebnega že česa, se ozrl navzgor in zagledal isti strop, v katerega je gledal p. Pij, ko je obhajal sveto mašo, in sem ležal na njegovi postelji in občutil strukturo lesa … s tega vidika ni bilo kaj dosti čaranja, bili smo preprosto tam …
Izhajali smo iz stvarnosti tega, kdo je bil ta človek, iz stvarnosti čudežev, ki jih je delal, in filmska igra se je oblikovala iz moje osebnosti skozi prizmo Pijeve priprošnje v mojem življenju. Zelo dobro sem se zavedal, da je bil ves čas ob nas, vključen v pripravo filma.
Kolikor nam je znano, boste čez sedem mesecev prejeli zakrament svete birme. V Angliji si ob birmi izberemo svojega zavetnika in prevzamemo njegovo ime. Ali bi se odločili za p. Pija?
Za Pija zagotovo, vendar je tu še sv. Terezija Deteta Jezusa – tudi ona je zelo, zelo privlačna za osebo v mojem položaju, že zaradi samote in tišine. Pri teh ljudeh me privlačita potrpežljivost, s katero trpijo, in tišina, v kateri trpijo. Kajti vsi trpimo – nekateri glasneje kot drugi – in nekaj je v trpljenju Male Terezije, veste; Pij je malce bolj vidno trpel samo zato, ker je imel stigme, toda ko bereš spise Male Terezije, je tudi ona zelo privlačna. Toda moj zavetnik bi bil gotovo p. Pij.
No, saj lahko izberete dva!
Ko pa jih je toliko. Ko recimo slišite o br. Solanusu Caseyju, ki na vratih ljudem streže hrano. Solanus Casey je še eden, ki je zame zelo pomemben, ki je bil z mano na poti vere. Pokazal je veliko ponižnost in veliko moč. To so ljudje na prvih bojnih črtah, to je duhovnost na terenu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
