Nezaželen otrok iz revne družine, ki mu je “Bog odprl vse poti”

Hrvaški izvajalec sodobne krščanske glasbe Antonio Tkalec, ki je zaradi svojih srčnih nastopov dobro znan tudi v Sloveniji, niti pod razno ni sogovornik, ki bi besedičil. Pol ure pogovora z njim je prineslo ogromno pričevanjskih misli, duhovnih spoznanj, spodbud, preizkušenj, in to v gladki slovenščini. Še dolgo bi se lahko pogovarjala …

"V življenju poskušam biti ponižen, majhen. Delovati tako, da ego nima vstopa v moje življenje. Na odru nisem zato, da mi ljudje ploskajo. Tam sem zato, da molim, da ljudje, ki pridejo na koncert, dobijo nekaj duhovnega, da prek mojih pesmi dobijo v srce kako sporočilo. Da vsi – občinstvo, jaz in ekipa, ki je z mano na odru, – poskušamo biti boljši. Da je koncert molitev za vse, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju," se glasi eno od vodil 40-letnega Antonia.

Pred vami zato ni klasičen intervju, ampak zgolj malce moderirana Antonieva pripoved, ki sva jo začela na začetku – v otroštvu.

Prihaja iz vasi blizu Varaždina. Njegova družina je bila revna. Še bolj pa ga je peklo, da ni poznal očeta, ker ga ta ni želel, zato je mama pretrgala vez z njim.

"Moja mama je veliko trpela. Rodila me je, ko je bila stara 20 let. Ljudje iz njene okolice so jo nagovarjali, da bi napravila splav, a ni želela. Njej dolgujem svoje življenje. Hvaležen sem Bogu, da mi ga je rešila. Tudi moj pravi oče me ni želel, zato ona ni želela imeti ničesar več z njim."

"Pri približno štirih letih me je naučila moliti. Pravi, da sem prej pel, kot govoril. Približno takrat se je mama poročila z drugim moškim, da bi me zaščitila. Rodili so se jima trije otroci. Vedno sem jezen, ko kdo reče, da ima polbrata ali polsestro. Ne, to so moji bratje in sestre. Od začetka sem jih imel rad bolj, kot ima kdo svoje prave brate in sestre."

"Žal pa me tudi očim ni mogel sprejeti, ker nisem bil njegov otrok. Bil je precej ljubosumen, težave je imel z alkoholom. Skoraj vsak večer nas je maltretiral. Jaz, babica, mama in bratje smo vsak večer molili rožni venec. Včasih nas je sredi molitve očim pregnal iz hiše. Žal je bilo zame kot otroka to normalno življenje."

Vedno je ljubil Gospoda, hotel mu je biti zvest. Nebeško mater Marijo si je vzel kot osebno zaščitnico.

"Ko mi je bilo najtežje, ko svojih težav nisem mogel povedati nikomur, niti svoji mami, ki mi je bila najboljša prijateljica, sem jih povedal Mariji. Ko sem ji izročal probleme, sem čutil gotovost, varnost. Tako sem živel."

Od nekdaj ga je prežemala velika ljubezen do glasbe. Imel je prijatelja, ki je igral klaviature. Mama mu ni mogla privoščiti inštrumenta. Zato je vzel kos lesa, prerisal nanj tipke, doma "vadil" in nato igral pri prijatelju.

"Imel sem popolni posluh. Pri šestih letih sem se včlanil v cerkveni zborček naše vasi. Glasbo in petje sem oboževal, ampak doma nisem smel prepevati. Zato sem to počel skrivaj. Za hišo smo imeli veliko njivo. Potem ko so šli vsi v družini spat, sem se odpravil za hišo in vadil petje. Na tako zahteven način sem postal to, kar sem danes – studijski glasbenik, multiinštrumentalist, producent in še kaj."

"Sodobna krščanska glasba je prišla v moje srce, ko sem bil še otrok. Pritegnila me je tako zelo, da je postala del mene. S 16 leti sem začel pisati svoje prve pesmi. Pozneje sem delal različne stvari, recimo v skladišču in trgovinah. Glasbe pa nisem želel pustiti. Od leta 2009 se z njo ukvarjam poklicno."

V nekem trenutku je vstopila v njegovo življenje Agneza, nekoliko starejša gospa, za katero naš sogovornik pravi, da je njegov angel varuh. Pred leti, ko je odšel od doma, mu je ponudila streho nad glavo. Skupaj sta povsod.

"Ona je največji blagoslov v mojem življenju. Pred skoraj 15 leti mi je Bog z njo odprl vse te poti, na katerih sem danes. Od strehe nad glavo do vsega, kar sem. Ljudje si mislijo vse mogoče, a odločila sva se za življenje v čistosti. To je moj največji blagoslov, čeprav je življenje v čistosti ogromen križ, a ga rad nosim. V javnosti o tem ne govorim veliko. Pred časom so naju proglasili za moderna Frančiška in Klaro. Mislim, da je to kar dobro pojasnilo."

Njuna pot je bila ozka, ovinkasta, a sta v zaupanju do Boga vztrajala. Tudi ko nista imela sredstev, da bi si kupila večji avto, ki bi vso opremo za nastope lahko prepeljal na prizorišča koncertov.

"Za avto sva molila skoraj tri leta, a se ni nič dogajalo. Agneza je imela majhno škodo, ki je bila polna že, če sva dala vanjo dva zvočnika. Kje so inštrumenti, mešalna miza in vse ostalo? Leta 2013 se je zgodilo, da sva imela urnik popolnoma zapolnjen do poletja. Nikdar prej me niso vabili iz Švice, Nemčije, Avstrije … Ko sva dobila ta vabila, sva se v nekem trenutku prijela za roke in rekla: 'Gospod, če ti želiš, da greva naprej po poti, na katero si naju povabil, naredi čudež, ker midva ne veva, kako naprej.' Ob tem sva jokala."

"Naslednji dan je zazvonil telefon. Klicala je neka gospa, rekoč: 'Nič me ne sprašujte. Jaz sem dobila navdih, da vam moram pomagati. Izberite si avto do 5.000 evrov. Poslala vam bom denar. Slišimo se jutri.' Nisem mogel verjeti. Obenem sva jokala od radosti in tuhtala, ali je to sploh res. Bilo je res. Nekaj mesecev zatem sva izvedela, kako se je to zgodilo. Za najino stisko je vedelo le nekaj prijateljev. Ta gospa naju je spremljala prek YouTuba in nama kupila avto."

Zamera do očeta, ki ga je zapustil, se je Antonia oklepala še v zrelih letih. Ni in ni mu mogel odpustiti.

"Mami in babici je oče obljubil, da se bo vrnil, ko bom imel 18 let, in odpeljal, ne vem, kam. Ni prišel, zato pa je prišlo pismo, v katerem je nekaj obljubljal. Temu nisem posvečal velike pozornosti, saj sem očeta oziroma očima imel, čeprav ni bil dober do mene. V zvezi z biološkim očetom sem imel travme, nisem mu mogel oprostiti. V tem pogledu je zame Agneza velik blagoslov. Pomagala mi je, da očetu oprostim."

"Ta proces je trajal tri ali štiri leta. Veliko sva molila. Ko ne moreš oprostiti, je nad tabo ogromno breme. Ko sem mu oprostil, je v meni zavladala svoboda. Odtlej se ne jezim na nikogar več. Morda kdaj na kratko, a takoj oprostim. Ta občutek svobode je neznansko lep. Največji blagoslov je, da sem svoboden človek. Pred nekaj leti me je oče poiskal prek Facebooka. Pojasnil sem mu, da me nič iz preteklosti ne veže in oklepa."

In kje tiči razlog, da Antonio tako izvrstno govori slovensko? Ne le zato, ker se je mama štiri leta šolala v Portorožu in mu vselej z žarom pripovedovala o lepotah Slovenije, kjer je imela veliko prijateljev.

"Ta ljubezen se je prenesla tudi name. Poslušali smo slovenski radio na majhnem kasetofonu. Ko smo dobili TV, sem gledal Živ žav. Gledal sem tudi Pop TV, ki je že pred desetletji imel zanimive serije."

"Leta 2010 sem prvič gostoval v Sloveniji. Prva pesem, ki sem jo zapel na festivalu Marijafest na Ptujski gori, je bila Objemi me s plaščem ljubezni. Odtlej mi je Marija v Sloveniji odprla vsa vrata. Upam, da bo čez nekaj mesecev izšel tudi moj prvi CD z marijanskimi pesmimi v slovenščini. Gradivo je že pripravljeno. Tu se počutim kot doma, verjemite, veliko več prijateljev imava v Sloveniji kot na Hrvaškem."