“Ko vstopite v moj dom, ni dvoma o tem, kdo sem,” pove Joan Lewis, 83-letna ameriška časnikarka, ki je vse svoje poklicno življenje poročala in pisala o Vatikanu in Katoliški cerkvi.
V njenem stanovanju, pet minut hoje oddaljenem od Trga sv. Petra, so na vsaki steni in mizi njene fotografije s papeži, kardinali in drugimi osebnostmi ter podobe Božje matere Marije in Svete družine. Zdi se, kot da kupola Bazilike svetega Petra malodane vstopa v stanovanje, ko jo, vso veličastno, pogled obiskovalca ujame skozi okno Joanine dnevne sobe.
Joan je v letih med 1990 in 2005 delala za televizijsko službo Svetega sedeža, nato pa je postala prva urednica rimske pisarne ameriške katoliške medijske hiše EWTN, zato je temeljito spoznala vsak kotiček Vatikana. Poročala je med pontifikati treh različnih papežev, še danes pa iz Rima vodi radijsko oddajo in ureja blog o najnovejšem dogajanju v Cerkvi.
V pogovoru za Aleteio je Joan pojasnila, kako jo je njena bogata poklicna pot utrdila v veri in kako ima danes preprosto “čudovit občutek glede Cerkve”.
“Kar sem v življenju najbolje poznala, je Cerkev”
Joan prihaja iz ameriške zvezne države Illinois, njena ljubezenska zgodba z Italijo pa se je začela leta 1961, ko je med potovanjem po Evropi državo obiskala in nemudoma ugotovila, da se želi v prihodnosti vrniti.
Po končanem študiju in petih letih poučevanja francoščine v ZDA se ji je leta 1974 uspelo vrniti v Rim. Po letu dni je za en mesec prevzela tajniška opravila pri duhovniku Josephu Dirvinu, ki se je takrat ukvarjal s kanonizacijo sv. Elizabete Ane Seton.
“V tistem mesecu dni sta prek očeta Dirvina v moje življenje vstopila dva človeka: prvi je bil Alvin Shuster, takratni vodja rimskega uredništva časnika New York Times. Bil je Žid, vendar so ga navduševali Cerkev, Vatikan in svetniki,” je povedala Joan. “Druga oseba, ki sem jo spoznala […], je bil kardinal John Joseph Wright.” To je bil ameriški prelat, ki je v tistem času v Vatikanu vodil Kongregacijo za duhovščino.
Joan je tako med tednom pisala in raziskovala za New York Times, ob koncih tedna pa je kot tajnica delala za kardinala Wrighta. “Oba moža sta imela izjemen vpliv na moje življenje,” pripoveduje. “Vse življenje sem bila dejavna katoličanka, ki ljubi Cerkev, pri svojem delu pa sem se naučila še veliko več in spoznala veliko ljudi. Časnik NYT in Vatikan sta bila dva svetova, ki sta v Italiji odprla skoraj vsa vrata, ki si jih je človek želel odpreti.”
Obe zaposlitvi je nadaljevala do konca sedemdesetih let, nato pa je v istem letu časnik NYT zmanjšal število zaposlenih v Rimu in kardinal Wright je umrl. Ker Joan ni želela zapustiti Rima, se je odločila, da bo postala samostojna časnikarka.
“Vprašala sem se: o čem bom pisala? Odgovor je bil resnično hiter: kar sem v življenju najbolje poznala, je bila Cerkev,” je dejala Joan. “To je bilo jeseni leta 1978 in veste kaj? Vatikan je dobil novega papeža, ime mu je bilo Janez Pavel II.”
Pisanje za Vatikan pod “velikim komunikatorjem”
Joan je osem let delala kot samostojna časnikarka za različne medije v ZDA, kot so San Francisco Examiner, Miami Herald in predvsem National Catholic Register. Konec osemdesetih let se je za štiri leta preselila nazaj v ZDA in med počitnicami v Rimu so jo poiskali za nov komunikacijski projekt, ki ga je pripravljal Vatikan.
“Janez Pavel II. je kot odličen komunikator želel, da bi Vatikan imel svojo tiskovno agencijo,” je povedala Joan in pojasnila, da so imeli škofje težave s pravočasnim pridobivanjem informacij o Cerkvi iz nepristranskega vira, saj je bilo to še pred pojavom interneta.
Tako se je decembra 1990 rodila Vatikanska informacijska služba (VIS), katere naloga je bila pošiljanje novic prek faksa škofom in nuncijem po vsem svetu. Joan je bila del začetne ekipe kot urednica in časnikarka v angleškem jeziku.
“Delo za Vatikan je bilo izjemno vznemirljivo. Spoznala sem nekaj najbolj neverjetnih ljudi, ki so ljubili Cerkev tako kot jaz in bili navdušeni nad delom, kjer so lahko bili oznanjevalci,” je povedala Joan.
“Bila sem v štirih delegacijah Svetega sedeža na konferencah Združenih narodov. Imela sem vatikanski potni list. Obiskala sem Kairo, Peking, København, Carigrad itd. To so bila čudovita, srečna, delavna in opojna leta. Vsakokrat, ko sem se lahko približala Janezu Pavlu II. na 15 metrov, sem mislila, da sem v nebesih.”
Peka piškotkov za Janeza Pavla II.
“Za Janeza Pavla II. sem pekla čokoladne piškote,” se z nasmehom spominja Joan. Ko je v nekem članku prebrala, da poljski papež ljubi čokolado, se je odločila, da mu bo pripravila nekaj peciva. “Tudi sama sem ljubiteljica čokolade in pri tem nisem videla nobene ovire. Pomislila sem: zakaj pa ne bi mogla speči piškotov za papeža?”
“Nekega dne sem naredila nekaj deset rjavčkov in približno petdeset piškotov za celotno papeško gospodinjstvo ter poklicala msgr. Stanislava Dziwisza [tajnika Janeza Pavla II.; op. p.],” pojasnjuje Joan. “Tako se je začela ta navada. Tega nisem počela redno, vsake toliko časa pa sem naredila štirideset do petdeset čokoladnih piškotov.”
“To je bila največja skrivnost o meni in Janezu Pavlu, ki sem jo prvič razkrila šele med njegovo beatifikacijo [leta 2011; op. p.],” je dejala Joan. “Tega nisem povedala niti svoji materi. Bila je moja največja podpornica, tako da bi njen mesar, bančni uslužbenci in vsi drugi to izvedeli, če bi ji povedala. Tega pa nisem počela zato, da bi ljudje vedeli, ampak zato, ker sva oba imela rada čokolado.”
Poročanje o treh različnih papežih
Joan je do leta 2005 delala pri VIS, nato pa istega leta postala prva urednica rimske pisarne EWTN, ki je delovala do leta 2017. Tako je poročala o konklavu, ki je leta 2005 izvolil Benedikta XVI., in konklavu, ki je leta 2013 izvolil Frančiška. Z Aleteio je delila svoje misli o poročanju o “treh popolnoma različnih moških in osebnostih”.
“Janez Pavel II. je bil karizmatična oseba, obvladal je več jezikov in je bil v mnogih pogledih za vse nekako najboljša podoba očeta ali dedka. […] Preprosto je razumel ljudi in imel je izjemen dar za komunikacijo,” je dejala Joan.
“Benedikt XVI. je bil profesorski tip človeka, ki nikoli ni bil rad v središču pozornosti. Ta skromen, toda izredno razgledan mož je nasledil resničnega velikana človeštva. Mnogi so ju primerjali, kar je žalostno, saj sta imela povsem različni osebnosti. Povsem samoumevno pa je, da sta bila oba velikana v veri. Če je bil Janez Pavel II. velikan, je bil to tudi zaradi Benedikta XVI. Mislim, da sta drug drugega napajala s svojo odličnostjo,” je prepričana Joan.
“Frančiška je težje spremljati preprosto zato, ker je veliko bolj neobičajen govorec. Včasih si človek malce težje razlaga, kaj je rekel. […] Toda ne boji se odgovarjati na vprašanja, pa naj gre za vatikanski sporazum s Kitajsko ali za zlorabe. Ukvarja se tudi s stvarmi, na katere se osredinja že od samega začetka svojega papeževanja: na revščino, na druženje z brezdomci, ljudi, ki so jim bile odvzete pravice itd. Ne gre za to, da kateremukoli drugemu papežu te iste zadeve niso bile pri srcu. Gre le za to, da Frančišek zelo odkrito izraža svojo skrb za tiste, ki jih imenuje ljudje na obrobju,” pojasnjuje Joan.
Po več kot 40 letih ima Joan še vedno “čudovit občutek v zvezi s Cerkvijo”
Na vprašanje, kaj je bil po tako dolgi poklicni poti najboljši del njene službe, Joan brez oklevanja odgovori: “Vsekakor ljudje, ki sem jih spoznala.”
“Janez Pavel II. je to pogosto ponavljal, pa tudi Benedikt XVI. je rekel, da se odpravlja na potovanje, da bi ljudi potrdil v njihovi veri, in se vrnil potrjen v svoji. Neverjetni ljudje, ki sem jih srečevala, kardinali, škofje, duhovniki, bogoslovci, verniki v cerkvenih klopeh, ljudje, ki sem jih srečevala na potovanjih, […] so potrdili mojo vero, veliko so mi dali.”
“Ne glede na to, kar občasno preberemo v medijih, imam preprosto čudovit občutek o Cerkvi,” je pojasnila Joan. “Če ne morem objaviti nečesa [na družbenih omrežjih; op. p.], kar bi bilo poučno, tega sploh nočem objaviti. Želim si, da se ljudje učijo, da rastejo. […] Včasih gre za majhne podrobnosti, za to, kdo ta oseba je in kaj ima rada.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
