Film o papeževem eksorcistu: veliko navlake in malo resničnih spoznanj

Oskarjevec Russell Crowe je zablestel z Gladiatorjem. Po nekaj uspešnicah pa je leta 2014 potonil v kvazi verskem spektaklu Noe, polnem nebuloz in popolne reinterpretacije svetopisemske zgodbe. Zdi se, da je Crowe znova zaplul v "verske vode", pustil za seboj mišičastega generala in se kot papežev eksorcist odločil za kariero bolj polnega karakternega igralca.

Ustvarjalci trdijo, da naj bi film temeljil na knjigi Izganjalčeva pripoved in njenem nadaljevanju, ki ju je napisal pavlinski pater Gabriel Amorth (1925–2016), ki je leta 1986 postal eksorcist za rimsko škofijo.

Čeprav je bil za nekatere kontroverzen in nekoliko "značajski", je živel in umrl kot ugleden duhovnik. Po nekaterih pričevanjih naj bi film dobro prikazal njegovo osebnost, medtem ko je zgodba popolnoma izmišljena. Glavni igralec Russell Crowe se od slavnega eksorcista razlikuje tako po bradatem videzu kot kilaži.

Režiser Julius Avery nas vpelje v film z evangelijskim modelom eksorcizma. Kakor je Jezus iz obsedenca v Geraški deželi pregnal nečistega duha Legijo v čredo svinj (prim. Mr 5,1-20), tako p. Amorth iz mladeniča izžene Legijo v prašiča.

Zaradi tega se mora zagovarjati pred odborom cerkvenih hierarhov, kjer ga napade kardinal Sullivan (Ryan O'Grady), ki trdi, da izganjanje demonov meče slabo luč na Katoliško cerkev. Kmalu zatem pa sam papež (Franco Nero) pošlje svojega eksorcista v opuščeno špansko opatijo sv. Sebastijana.

Amorth se kot nekakšen duhovniški komandos z vsemi eksorcističnimi pripomočki na svoji vespi odpravi v Španijo, kjer ga pričakujeta tamkajšnji duhovnik Thomas (nejeverni Tomaž?) Esquibel (Daniel Zovatto) in mlada ameriška vdova Julia (Alex Essoe). Njen sin Henry (Peter DeSouza-Feighoney) je ujetnik opatijskega demona Asmodeja (v Tob 3,8.17 je to demon besa, uničevalec).

Tako se "zabava" te "zgodovinske grozljivke" začne. Podrobnosti niso pomembne, saj je film šablonski pri prizorih izganjanja – vse, kar smo že videli. Je pa res, da prav z vdovo Julijo film pokaže, kako se v hudi preizkušnji lahko nekdo začne vračati k Bogu.

Tendenciozen in komercialno uspešen naslov filma je dejanski nesmisel, saj služba "papeškega" ali "vatikanskega" eksorcista ne obstaja. P. Amorth je bil eksorcist rimske škofije v času Janeza Pavla II., v filmu pa nastopi brezimen papež (Franco Nero), bradat in z italijanskim naglasom. Glede na upodobitve naj bi bil zadnji bradati papež Inocenc XII. (+1700).

Se (razen p. Amortha) preostala resničnost dogaja v nekakšni alternativni časovni liniji zgodovine ali pa se le Karel Wojtyla dolgo ni obril? Dejansko je prisotnost izmišljenega papeža nedosledno nadležna, a to še ni vse.

Ko p. Amortha zaslišuje odbor cerkvenih hierarhov, "najstniški" kardinal Sullivan (28-letni Ryan O'Grady – duhovnik pri teh letih ne more postani niti škof, kaj šele kardinal!) meni, da so eksorcizmi srednjeveški relikt, zato je Kongregacija za nauk vere temu odboru naročila, naj ukine službo glavnega eksorcista.

Dejansko je leta 1987 to kongregacijo vodil kardinal Joseph Ratzinger. V Poročilu o verskem stanju (1984) je dejal, da je Lucifer "zagonetna, a resnična, osebna in ne zgolj simbolna prisotnost". V tem smislu je seveda uvodni citat filma še kako na mestu: "Ko se posmehujemo hudiču in si govorimo, da ne obstaja, takrat je najsrečnejši."

Če odmislimo vso teatralično in nezgodovinsko navlako, film vključuje tudi resnična spoznanja, ko p. Amorth pred odborom izjavi, da v 98 odstotkih primerov ni potrebno izganjanje hudiča, ampak zdravniška ali psihiatrična obravnava, eksorcist pa ponudi le razumevanje in pogovor, včasih tudi malo teatra in izganjalčevega humorja, ki ga v filmu ne manjka.

Kar zadeva demonične napade na eksorcista, predvsem pa očitanje grehov, ne gre za filmsko izmišljotino. V ta kontekst je dobro umeščen zakrament spovedi, ki je tu in tam prikazan precej poenostavljeno, a vendarle odseva globino zakramenta in odveze.

Grehov, ki jih je Bog odpustil, demon eksorcistu ne more očitati, lahko pa kljub temu "pritisne" nanje, če si jih spovedanec ni odpustil sam. To sicer poznamo tudi iz vsakdanje prakse, ko skozi vrata neodpuščanja sebi "vstopa" demon neprestanega očitanja. Božja resničnost pa je v usmiljenju, odpuščanju in ljubezni.

V tem smislu močno izstopajo besede p. Amorta: "Materina ljubezen je od vsega najbolj podobna Božji ljubezni." Ko smo že ravno pri materi – zanimiv je prikaz Božje Matere, ki se slednjič odigra v smislu trditve apostola Pavla, da "se tudi sam satan preoblači v angela luči" (2 Kor 11,14), kar je le del finalnega spopada z reminiscenco na Razodetje, kjer "sta bila smrt in podzemlje vržena v ognjeno jezero" (Raz 20,14).

Toda to ni najbolj nenavaden prizor (ki sicer meji že na videoigrico), temveč je ta na začetku filma, ko p. Amorth stoji v nekem vatikanskem preddverju, polnem zaposlenih vatikanskih klerikov in uslužbencev, ki prihajajo in odhajajo, medtem ko se med njimi sprehaja duhovnik s kadečo kadilnico, p. Amorth pa "straši" mimoidočo skupinico redovnic.

Zanimivo je, da je izvršni producent filma jezuit Edward J. Siebert, ustanovitelj in predsednik Loyola Productions, že pred časom želel posneti film o p. Amorthu. Najbrž ne takšne različice, ki je verjetno rezultat (gnilih) kompromisov s Sonyjevo producentsko firmo Screen Gems.

Sam pravi, da nobeden od stranskih likov ne predstavlja zgodovinskih osebnosti, ampak ti ponazarjajo cerkveno strukturo in sistem, v katerem je deloval eksorcist. Obenem pa je Siebert vesel, da vidi duhovnika, ki govori o molitvi, odpuščanju, Božji ljubezni in premagovanju demonov.

Dejansko je p. Amorth predstavljen kot pozitiven lik in je pristno frajerski, ko se s svojo vespo vozi po Rimu. Glede na siceršnjo protikatoliško naravnanost Hollywooda je to osvežujoče.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.