V zadnjih letih je postala priljubljena ideja Stephena Guisa iz njegove knjižne uspešnice Mini navade, v kateri poudarja pomen majhnih vsakodnevnih navad pri doseganju ciljev.
Obstaja velika težava: majhnim vsakodnevnim navadam ponavadi prekrižajo pot sovražniki uspeha, kot so:
- lenoba,
- odlašanje,
- opuščanje že začetega,
- obup ob prvih neuspehih,
- tavanje stran od cilja …
Da bi se vsemu naštetemu lažje zoperstavili, moramo bolje razumeti, kako deluje naš um. Pri tem je dobro imeti v mislih idejo omenjenega avtorja: “Delati malo vsak dan je neskončno bolje kot delati veliko le nekaj dni, ker dejanja, ki se izvajajo vsak dan, postanejo pridobljene navade, koristne za življenje.”
Ne gre za novo idejo, ampak je zelo primerna za čas, v katerem smo nenehno izpostavljeni številnim impulzom, ki nam preprečujejo, da bi ohranili potrebno koncentracijo in se osredotočili na doseganje svojih ciljev.
Da bi se lahko temu zoperstavili, moramo razviti zdrave navade, ki nam bodo pomagale stvari delati samodejno, brez vnaprejšnjega premisleka.
Takšne “avtomatizirane” navade neposredno vplivajo na našo podzavest in nam pomagajo opraviti stvari, ki smo si jih zadali. Z njimi prihranimo potrebo po razmisleku in sprejemanju odločitev, ki bi nam pomagale doseči cilj, namesto tega jih preprosto naredimo brez večjega truda, saj postanejo del našega življenjskega sloga.
Bolj od motivacije potrebujemo močno voljo, ki nam omogoča, da nadaljujemo z dobrimi navadami in ne popustimo sabotažam, ki si jih zadajamo. Zato je bolje okrepiti svojo voljo in delati na odločnosti, da nadaljujemo z opravljanjem teh majhnih navad na vsakodnevni ravni.
Ključna je vztrajnost
Do uspešnega življenja vodi dolga pot. Ne doseže ga vsak. Uspejo le tisti, ki znajo vztrajati.
Zato so pomembne dobre navade, ki so konec koncev kreposti, o katerih toliko razmišljamo v krščanski filozofiji. To so značilnosti, ki oblikujejo naš značaj in dajejo pomen trudu, ki ga vlagamo. Delati dobro vsak dan zase in za druge je zato zelo preprost, toda zelo učinkovit recept.
Kadilec ve, da bi bilo dobro nehati kaditi, vendar ne zmore prekiniti te slabe navade, ker za to nima dovolj volje. Zato zapade v odvisnost, iz katere se je težko umakniti. Navado kajenja je razvijal vsak dan po malem, zato se je opustitve kajenja smiselno lotiti na podoben način.
Seveda je tisto, kar nam daje užitek, veliko lažje narediti kot pa se tega vzdržati. Jesti v izobilju nekaj okusnega, četudi ne pripomore k uravnoteženi prehrani, bo vedno veliko bolj privlačno kot jesti hranljive jedi, ki morda niso tako okusne.
Moč vztrajnosti je vsakodnevno prizadevanje za stvari, ki so dobre in praktične, onkraj užitka in bolečine. Postanejo nuja in jih opravimo iz navade, ne glede na ovire. S tem odstranimo prostor za lenobo in odlašanje.
Ne smemo si dovoliti, da odnehamo, kar smo si zadali. Zato se moramo držati svojih besed in se pogumno soočiti s šibkostmi, ki nam preprečujejo doseči naše cilje. Če se kadilec odloči, da opusti kajenje, se bo tega držal, četudi čuti močno željo po cigareti.
Vztrajnost je sila, ki nam pomaga držati naše obljube. To nam daje vedeti, da je to milost, ki jo prejmemo od Božje ljubezni in usmiljenja, ker smo sami šibki in nagnjeni k neuspehu ter hitro popuščamo svojim željam in kapricam.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedlain priredila Veronika Snoj.
