Drago Ferencek prihaja iz družine, ki ni bila verna. Ima eno sestro, oče mu je pred leti umrl. Starši so mu vedno govorili, da se bo krstil, ko in če se bo za to odločil sam. Za to pot jim je hvaležen. “Tako vsaj ni nobene zamere,” pravi danes. Odraščal je torej brez vere. “Takrat, še v komunizmu, je bilo vse veri nasprotno. V šoli so nas vzgajali, da je krščanstvo ‘fuj, fuj’.”
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Počasen, a velik preobrat
Izšolal se je najprej za mesarja, nato za živilskega tehnika, potem pa je končal študij filozofije. Pel je tudi v black metal skupini. “Tako da sem bil res zelo oddaljen od krščanstva. Odpor je bil precejšen. Nato pa je vera počasi začela prihajati v moje življenje prek branja Svetega pisma.” Imel je namreč notranji občutek, da je v Svetem pismu neka višja resnica, nekaj transcendentalnega. “Hvala Bogu, da sem bil dovolj pameten, da sem začel prebirati Sveto pismo. Ni šlo vse tako hitro, kot bi moralo, ampak počasi, počasi …”
Dokler se nekega dne ni odločil, da je to to. Poklical je na župnijo Žale in vprašal, ali bi lahko prišel na katehumenat (uvajanje v krščanstvo). “In je steklo,” se spominja.
Ni branje Svetega pisma nekaj zahtevnega?
Branja Svetega pisma se tudi tisti, ki smo kristjani od otroštva, velikokrat bojimo, nam je tuje, ne razumemo ga. Pri Dragu ni bilo tako? “Še vedno je tako. Še posebej Stara zaveza. Pa včasih Nova zaveza tudi. Tudi Jezus je včasih kar krut,” priznava letošnji novomašnik. “Toda Božjo besedo je treba prežvečiti, prespati. V človeka se mora počasi usesti. Hvala Bogu, da imamo cerkvene očete, ki so se borili z istimi problemi. Včasih je dobro vzeti v roke na primer Janeza Zlatoustega ali njemu podobne.”
Prejel zakramente, potem pa …
Okolica je njegove korake k veri sprejela zelo dobro. Niti v družini niti pri prijateljih ni bilo nasprotovanja. “Nekateri so sicer dvignili roke nad mano, zamer pa ni bilo.”
Katehumenat je trajal eno leto. “Gospod župnik [Tomaž Prelovšek] je bil super.” Drago je 19. aprila 2014, pri 33 letih, prejel zakramente. A hitro se je nadaljevalo: bral je Božjo besedo, postal cerkovnik, ključar. “Nato sem si rekel: Zakaj pa ne bi šel še dlje? Vleklo me je meništvo. Poklical sem benediktince.” Toda z njimi se ni izšlo, saj bi v noviciat moral v Salzburg. “Hvala lepa, jaz in nemščina ne greva skupaj.”
Dominikanec? “A se hecaš?!”
Toda še v istem tednu je v roke dobil knjigo o svetem Dominiku. Zadaj je bilo zapisano vabilo p. Vančija Arzenška (enega od trenutno dveh dominikanskih duhovnikov v Sloveniji), da če katerega fanta zanima vstop v red, naj kar pokliče. “Dvignem telefon, pokličem, odziv p. Vančija je bil zelo zanimiv: ‘A se hecaš?!’ To je bilo namreč ravno 8. avgusta, na god sv. Dominika. Tega seveda nisem vedel.”
Šel je k njemu na pogovor. Noviciat se mu je znova obetal v tujini – tokrat v Dubrovniku. “Morje – odlično! Tako sem bil dve leti v Dubrovniku, potem na študiju teologije v Zagrebu, zdaj pa, hvala Bogu, spet doma.”
Novomašno geslo: “Zaupaj v Gospoda in delaj dobro”
Novomašno geslo si je izbral iz Psalma 37. Te besede “po mojem mnenju povzamejo vse Sveto pismo – Božje zapovedi, Staro zavezo, Novo zavezo. To je tudi Jezusovo navodilo.”
Kdo so dominikanci?
“Red je nastal v času, ko so pridigali samo škofje, ne duhovniki, tako da se zdaj naša karizma malo izgublja, a poudarek je še vedno na študiju. Kdor ni za študij, bo pri dominikancih težko preživel.”
Pridiganje
Je danes, ko govorimo, da smo člani Cerkve skupaj na poti, pridiganje še aktualno? “Če bomo živeli krščanstvo, bo iz tega vse raslo. Naša karizma ostaja ista. V Sloveniji tega nismo navajeni, v Italiji pa na primer dominikanci pridigajo na ulici. Kjerkoli. Prinesejo si zabojček in pridigajo.”
Kot bodoči duhovnik se – v skladu s karizmo reda – najbolj veseli pridiganja. “Jezik mi teče, sem komunikativen. Rad delam z ministranti, mladimi, starejšimi.”
Drago sprostitev najde v sprehodih in branju knjig – ne le duhovnih, ampak tudi znanstvene fantastike in poezije.
