Preberite si, kaj imata na to temo povedati poljska psihoterapevta in docenta psihologije Anna Paluszak in Jacek Rydlewski.
Kaj kriza v razmerju pokaže?
Jacek: Kako oblikujemo odnos in kako živimo v njem, ima veliko opraviti s tem, kar se je zgodilo v izvorni družini posameznika. Obstaja dokaj pogosta ideja, da eno nima veliko skupnega z drugim. Pomaga nam živeti v iluziji, da lahko nadzorujemo stvari, ki se zgodijo v razmerju, in da z malo dobre volje lahko premagamo karkoli. Položaj se spremeni, ko se pojavijo prve težave, ko se kljub prizadevanjem prebudijo močna negativna čustva, demoni, ob katerih smo preprosto nemočni, in ko nastopi kriza.
Anna: Vsak par gre enkrat skozi večjo ali manjšo krizo. Pomembno je vedeti, kako jo rešiti. Sposobnost soočanja s krizo je neprecenljiva. Da pa bi bolje razumeli, kaj se dogaja v našem odnosu in bolje razumeli sebe, je dobro pogledati v naš prvotni “sistem”, torej našo izvorno družino.
Jacek: V nekem smislu bi morali reči: “Jaz sem svoj družinski sistem” (“Jaz sem moja izvorna družina”) in ne “Jaz imam svoj družinski sistem” (“Jaz imam svojo izvorno družino”). Ta prvi stavek poudarja, da sistem (družina) živi z mano in lahko vpliva name, čeprav se tega morda ne zavedam. Poudarjamo, da se njen vpliv nadaljuje, ne glede na to, ali smo otroci ali že odrasli in ustvarjamo novo družino.
Kako je mogoče, da ima družina takšen vpliv na odnos?
Jacek: V naši izvorni družini se je izoblikoval naš način razmišljanja, doživljanja, bivanja v razmerju. Iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih družinskih članov smo se naučili, kaj pomeni biti skupaj. Ali je varno ali se moram zaščititi? Ali je mogoče zaupati ljubljeni osebi in v kolikšni meri so to prazne besede? Kaj je resnično, kaj ne? Kaj je verodostojno? Kaj je izdaja in kaj spoštovanje? Je življenje v redu ali ne?
Kako je videti ljubezen? Kakšen pomen imajo zvestoba, zaupanje, poštenost? In tako naprej in tako naprej. Grobo rečeno, opredelimo podobo sveta in naše mesto v njem. Na zavestni ravni je vse, kar vemo in česar se zavedamo, na nezavedni ravni pa vse, česar se ne zavedamo, vendar ima velik vpliv na naše življenje.
To je ogromno znanja in izkušenj, ki jih prinašamo v odraslo življenje, pa če nam je to všeč ali ne. Nekateri so lahko predmet razmisleka in preverjanja, velik del pa morda ne. Po eni strani nam omogoča, da nekako hodimo po svetu, po drugi strani pa je to neke vrste kalk, ki ga nezavedno uporabljamo v realnosti. V psihološki tradiciji, v sistemski terapiji, obstaja način gledanja na družino kot na sistem.
Družina je sistem in sistem je podoben ločenemu organizmu, ki vlada po svojih višjih zakonih. Člani tega sistema, posamezniki, so njegovi elementi. Po eni strani ga soustvarjajo, po drugi strani pa zanje veljajo prevladujoči zakoni tega sistema. Ta drugi del je ponavadi nezaveden.
Vsaka sprememba enega elementa povzroči spremembe v celotnem sistemu. Ne morete se spreminjati posamično, neodvisno, ne da bi hkrati povzročili spremembe v celotnem družinskem sistemu. Ko stremimo k individualnim spremembam, “nenamerno” spreminjamo druge. Tako vplivamo na druge družinske člane, način njihovega delovanja in medsebojne interakcije.
Posledice, ki jih ima lahko ena sama sprememba, so zelo pogosto nepredvidljive tako z vidika posameznika kot celotnega sistema. Ko stremimo k individualnim spremembam, pritiskamo na celoten sistem, ko pa sistem pritiska na nas, se podredimo njegovim zakonom in interesom.
Kaj je dobro za odnos?
Anna: Lahko rečemo, da prek funkcije, ki jo opravljamo v njem, družinski sistem določa naše vedenje, način razmišljanja, doživljanja, možnosti ali življenjske odločitve, ki jih sprejemamo. In to se v veliki meri nadaljuje do konca življenja.
Jacek: Z vašim partnerjem se lahko soočita z resnimi težavami, če se obotavljata vlagati energijo v vajin odnos, ker bi to privedlo do motenj v prvotnih družinah. Na ta način lahko sistem močno vpliva na trenutni odnos. Če želimo zapustiti pomembno funkcijo v prvotni družini, se posamezni družinski člani zelo verjetno ne bodo zavedali, da vam predstavljajo oviro.
Sistem kot celota pa vam lahko povzroči velik pritisk, brez besed in dejanj. V družini obstajajo “simptomi”, na primer kriza med staršema se stopnjuje in nenadoma si ne predstavljata, da bi lahko še naprej bila skupaj. Nekdo lahko zapade v depresijo. Nekdo zboli. Nekdo začne več piti. Družinski temelji se pretresejo. Vse se umiri, ko se oseba s pomembno funkcijo vrne na svoje mesto.
Kako lahko otrok opravlja takšno funkcijo?
Jacek: Primer razvoja dogodkov je lahko naslednji: v zakonu brez otrok se je pojavila močna kriza. Oba vse bolj razmišljata o ločitvi, do katere pa nikoli ne pride. Nato pa se v nekem trenutku pojavi otrok. Otrok toliko absorbira pozornost, energijo in čas staršev, ki nerešena vprašanja krize potisneta v ozadje. Minevajo dnevi, tedni, leta.
Manj ko otrok potrebuje starše, bolj očitna postane kriza. Razmere se relativno umirijo, če otrok znova absorbira več pozornosti staršev. Družina kot celota še naprej deluje v ravnovesju status quo. Ta sistem bo določil vloge, način obnašanja, razmišljanje vseh svojih članov, v tem primeru skozi nerešeno krizo med starši.
Rešitev krize bi spremenila organizacijo sistema ali povzročila njegov razpad. Lahko rečemo, da v tem primeru otrok s svojim vedenjem opravlja pomembno funkcijo integracije sistema. Pomemben del otrokovega vedenja bo podrejen funkciji, ki jo opravlja v tem sistemu. Pogojno lahko ugotovimo, da se njegova funkcija uresničuje s prevzemanjem pozornosti preostalega sistema pred grožnjo njegovega razpada. To je samo en primer.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
