Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 13. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Moški pogosto ne želijo govoriti o težavah, notranjih bojih, da ne bi izpadli šibki”

Mężczyzna stoi przy oknie i opiera się o nie, spoglądając w dół

WK Lai | Shutterstock

Anna Rasińska - objavljeno 01/07/23

Moški in (ne)priznavanje težav

“Ko moške vprašamo, kako so, ponavadi rečejo: ‘V redu.'” Mnogi se bojijo prositi za pomoč, poslušanje ali podporo, opaža poljski duhovnik, suicidolog in novinar Tomasz Trzaska.

Po podatkih je na Poljskem med tistimi, ki so storili samomor, 85 odstotkov moških. (V Sloveniji je odstotek primerljiv. Po zadnjih podatkih NIJZ je bilo leta 2021 med tistimi, ki so storili samomor, 78 odstotkov moških, op. ur.). Zakaj je tako?
Za to je verjetno veliko razlogov, vendar bi rad namenil posebno pozornost dvema.

Prvi je viden v določenem kulturnem modelu: moški je “močan” in raje ne govori o čustvih ali težavah. Moški je tisti, ki mora zagotoviti varnost drugih in biti opora svetu. Ta vzorec se je izoblikoval skozi leta. Moški pogosto ne želijo govoriti o težavah, notranjih bojih, da ne bi izpadli šibki.

Prav tako ne želijo pokazati, da se borijo z depresijo ali drugimi duševnimi in čustvenimi težavami. Iz istega razloga je zato tudi manj verjetno, da bodo poiskali psihološko pomoč. To je zelo škodljivo in zavajajoče prepričanje, saj ne glede na spol vsi nosimo bremena in doživljamo težave.

Ženske si pogosteje dovolijo biti šibke. Prej so pripravljene priznati, da doživljajo težak trenutek, lažje se zaupajo drugi osebi, jokajo, kar že prinese nekaj olajšanja. Ko moške vprašamo, kako so, ponavadi rečejo: “V redu.” Mnogi se bojijo prositi za pomoč, poslušanje ali podporo.

Žalostni statistični podatki o samomorilnem vedenju kažejo tudi, da se moški odločajo za bolj brutalne metode končanja življenja, ki so na žalost učinkovitejše.

Mislim, da sta to dva glavna razloga, hkrati pa menim, da našo posebno pozornost zahteva predvsem prvi. Pogosto pravim, da lahko ženska joka vedno, vse življenje. Ženske solze so “družbeno sprejemljive”.

Moški lahko joče le kot otrok, nato pa od ljubljenih, še posebej od moških, sliši besede: “Ne bodi punčka in ne joči”. To ne velja samo za jok, ampak tudi za izražanje neprijetnih čustev in notranjih doživljanj. Vse to se nekje nabira. Zavedam se, da je to velika poenostavitev, vem pa tudi, da ta problem še vedno obstaja, zlasti pri odraslih.

Zdi se, da nekateri od teh dejavnikov izhajajo iz vzgoje fantov, ki jim ni dovoljeno pokazati šibkosti. Kaj je mogoče spremeniti v vzgoji, da jih kot najstnike in pozneje odrasle moške ne bo sram poiskati pomoči?
Na srečo se vzgojni pristopi že nekoliko spreminjajo, starši se danes tudi bolj zavedajo, da ima sin pravico jokati, če to potrebuje.

Seveda ni nič narobe s privzgajanjem “moškega” odnosa pri fantih, kot je skrb za šibkejše in biti močan v težkih življenjskih situacijah. Vendar pa moramo v njih razvijati tudi zmožnost izražanja občutkov, priznanje, da gre skozi težak trenutek, razvijanje določene iznajdljivosti pri soočanju s težavami, iskanje rešitev, strokovne pomoči.

Ko imam priložnost govoriti z moškimi, vključno z duhovniki, poudarjam, da ni sramote v priznanju šibkosti, temveč bi morala biti sramota, da se ne sooči s svojimi težavami, saj ga prav pomanjkanje dela na sebi paradoksalno dela vedno šibkejšega.

Ko moškemu rečemo “ne joči”, “ne bodi punčka” itd., v njem spodbujamo zanikanje resničnosti, skrivanje težav. Pogum, tudi v svetopisemskem smislu, pa je v tem, da se izpovedujem sebi: imam težave, s katerimi se ne morem spopasti, to je zame čustveno ali fizično breme, zato bom kot močan, pogumen moški, bodoči ali sedanji oče in mož, poiskal pomoč pri strokovnjakih. In ravno to je izraz moje moškosti in poguma.

Kako lahko družina podpira moškega, ki se bori s takšnimi težavami?
Mislim, da je vse odvisno od iskrenosti odnosov znotraj družine. Ljubljena oseba mora dati moškemu jasno sporočilo: sprejemamo dejstvo, da preživljaš težko obdobje, nate ne gledamo nič drugače, si dragocena oseba, vsak ima pravico do slabših trenutkov v svojem življenju, prav tako ima vsak pravico do pomoči.

Dejstvo, da začneš obiskovati terapijo ali si poskušaš pomagati na kakšen drugačen družbeno sprejemljiv način, dokazuje, da si moški, ki je odgovoren za svoje najdražje in jim želiš čim dlje služiti s svojo prisotnostjo.

Se tudi duhovniki srečujejo s podobnimi težavami?
Vsak duhovnik je oseba in ima kot vsak drug svoja bremena, rane, težave, se bori z neko obliko osamljenosti.

Duhovniki nismo iz drugačnega testa, pripravljeni smo le za drugačne naloge kot večina družbe, kar pa ne pomeni, da so nam notranje, duševne in čustvene težave prihranjene. Poleg tega smo izbrali pot, na kateri nas nenehno ocenjujejo. Seveda nismo edini. Ocenjujemo politike, zdravnike, učitelje …

Upoštevati moramo, da biti vsem na očeh lahko postane stalni stresor. Včasih se šalim, da čeprav je nakupovanje normalna, vsakdanja aktivnost, duhovnikova nakupovalna košarica vedno vzbudi posebno zanimanje. Tega nedvoumno ne jemljem kot negativno, vendar mnogi duhovniki to čutijo kot breme.

Na srečo se tudi duhovniki vse pogosteje poslužujejo terapevtske pomoči in poskušajo urediti svoje zasebne težave, da bi tako lahko bolje služili drugim.

Kako problem samomorilnega vedenja vpliva na duhovnike?
Mediji takoj pišejo o takšni tragediji, informacije se širijo z bliskovito hitrostjo. Je tudi velik udarec za vernike, saj duhovniki oznanjajo svetost življenja, katerega darovalec je Bog. Ustvarja veliko dezorientacijo. Verjetno te teme v tem pogovoru ne bomo dovolj osvetlili, vendar bi rad še toliko bolj poudaril, da smo duhovniki navadni ljudje, poklicani k nadnaravnemu poklicu. Toda na tej poti ostanemo ljudje.

Poleg tega obstaja obsojanje, zasluženo in nezasluženo. Težko je prešteti število sovražnih komentarjev na internetu, naslovljenih na mlade duhovnike, ki začenjajo svojo službo. Ti komentarji so težka izkušnja, ne toliko zaradi napisanih besed, ampak zaradi količine sovraštva, ki leži nekje v srcih ljudi.

Omenili ste osamljenost duhovnikov, je to velik problem?
Da, duhovščina se bori z osamljenostjo. Ne vpliva na vse in ima veliko imen, je pa resničen problem v življenju duhovščine. Včasih je to lahko preprosto začasno ali trajno pomanjkanje ljubljene osebe, ki bi ji lahko potarnali o svojih težavah.

Po drugi strani obstajajo duhovniki, še posebej tisti na začetku svoje duhovniške poti, ki pravijo, da ne trpijo zaradi osamljenosti, ker imajo veliko stikov z ljudmi, veliko pogovorov in dejavnosti, in da včasih celo pogrešajo osamljenost.

Vsaka pot ima svoje značilnosti in svoje neprijetnosti. V zakonskem in družinskem življenju obstajajo ene skrbi, v duhovništvu in verskem življenju pa druge.

Kateri so prvi simptomi, ki kažejo na potencialno grožnjo samomora pri moških?
Vedno je dobro biti pozoren na določena nenavadna sporočila in vedenje, izolacijo, vdanost v usodo ali samomorilne misli. Zaskrbeti nas morajo določena verbalna in neverbalna sporočila. Nekaj primerov verbalnih sporočil: “Zame ni rešitve”, “Življenje je brez pomena”, “Brez mene bi ti bilo bolje”, “V breme sem”, “Nisem se izkazal kot mož/oče/duhovnik”.

Nekdo, ki ne more izražati svojih čustev, odraža tovrstne misli na drugačen način. Lahko recimo začne urejati odprte spore, pravna vprašanja itd. Seveda je treba omeniti tudi trajno potrtost, spreminjanje načina oblačenja, zanemarjanje videza, higiene, umika, prekinitev odnosov …

Če se takšni signali pojavljajo vedno pogosteje ali pa se kopičijo, jih ne smemo prezreti, zmanjšati. Posamezno najverjetneje ne pričajo o krizi. Če pa se pojavljajo vzporedno, je to znak, da se v posameznikovem življenju nekaj dogaja.

Kako pomagati osebi v takšni stiski?
Izhodišče je najprej vedno pogovor. Pogovor ima terapevtsko vrednost, omogoči pa nam tudi oceniti stanje našega sogovornika. Za začetek lahko vprašate: “Zadnje čase sem pri tebi opazil veliko sprememb. Nekatere me skrbijo. Se lahko pogovoriva o tem?”

Dobro je ustvariti pravo vzdušje za tak pogovor, poskrbeti za zasebnost, pustiti telefon v drugi sobi, ugasniti televizor. Prav tako si je dobro zapomniti, da se je treba pogovarjati brez obsojanja, posmehovanja ali spodkopavanja izkušnje druge osebe, in da je dobro, če ta pogovor poteka v razmerju 80 : 20, torej da 80 odstotkov časa poslušamo, 20 odstotkov pa govorimo.

Prav tako je v takšnem pogovoru izjemno pomembna legitimizacija čustev. Vsak od nas ima pravico, da se počuti osamljenega, žalostnega ali nerazumljenega. Ko želimo pomagati osebi v krizi, ne negirajmo njene izkušnje. Zato ne uporabljajmo besednih zvez, kot so: “Ni res, da si sam! Imaš mene!” ali pa: “Zakaj praviš, da te nihče ne posluša? Saj se pogovarjava vsak dan!” Po takšnih izjavah se oseba v krizi počuti še slabše.

Poudariti velja tudi, da krize prihajajo in odhajajo. In da se bo ta, ki je trenutno v teku, nekega dne končala. Pogosto uporabljam prispodobo, da je oseba, ki se bori s težavami, kot nekdo, ki se je med nevihto znašel v majhnem čolnu sredi jezera.

Za pomoč je treba takšno osebo “vleči” na obalo tako, da se ves čas nečesa oprijema. Zdaj ni čas za prazne slogane “vse bo v redu” in “zberi se”. Storiti je treba vse, da se oseba v krizi spet počuti samozavestno.

Seveda je pogovor prvi korak. Dobro je poiskati tudi pomoč strokovnjakov, v nujnih primerih pa se ne bojte iti na urgenco ali poklicati reševalnega vozila.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedlain priredila Veronika Snoj.

Tags:
osebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.