Ste kdaj pomislili, da pri vsaki sveti maši izgovarjamo besede rimskega stotnika in ponavljamo kretnjo trkanja po prsih cestninarja iz evangelija?
“Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.”
Besede, ki so del mašnega obrazca, so vzete iz evangeljskega dogodka, ko je rimski stotnik prišel k Jezusu in ga prosil ozdravljenja za svojega služabnika. Opisujejo ga trije evangelisti (Lk 7,2-10; Mt 8,5-13; Jn 4,43-54). Rimski vojak je prišel k Jezusu in mu razložil svojo skrb: “Moj služabnik leži hrom in hudo trpi.” Na Jezusov odgovor: “Pridem in ga ozdravim!” vojak kot nejud, nevernik, pogan in predstavnik osovražene vojske rimskega okupatorja odgovori, da ni vreden, da pride k njemu, ampak vseeno veruje, da ga lahko ozdravi le z besedo.
Vojak bi lahko k Jezusu pristopil na način vojaka; z ukazom in z vojsko bi ga privedel k sebi domov in zahteval ozdravljenje. A nastopi na način krotkosti in ponižnosti. Tako zelo mu zaupa, da je prepričan, da bo Jezus storil zanj čudež samo z besedo. In Jezus naredi točno to. Ne gre k bolniku, ne dotakne se ga, ne pogleda ga, ne položi rok nanj, ne govori z njim … Nič od tega, kar se je dogajalo pri drugih ozdravitvah. Ozdravi ga z besedo na daljavo.
Velika vera nevernika
Jezus se začudi nad vojakovo vero in ga pohvali pred zbranimi kot zgled velike vere: “Resnično, povem vam, pri nikomer v Izraelu nisem našel tako velike vere!“
Pogan je šel mimo religijskih predpisov postave, korakov, točk, načinov, kaj vse bi človek moral narediti, da bi si pridobil Božjo naklonjenost. Njegova velika vera je preprosto odnos. Odnos, ki Jezusu najprej razloži ves svoj položaj, in vera, ki veruje prek vsega. Velika vera je vera tistih, ki molijo, ne da bi iskali znamenja, ampak so v sebi prepričani, da On, ki človeka ljubi, ne more, da ga ne bi slišal in storil, kar je zanj najboljše.
Trkanje
Ob tem, ko pri sveti maši na mašnikovo povabilo: “Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta,” odgovorimo z vojakovimi besedami velike vere, se trkamo po prsih. Izvir te kretnje v liturgiji je tudi Božja beseda, natančneje prilika o farizeju in cestninarju. Ko se je farizej v prvi vrsti v templju hvalil s svojo pravičnostjo, pobožnostjo in z dobrimi deli, je cestninar stal daleč, “še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!'” (Lk 18,10-14)
Ne večvredni, ne ničvredni, ampak ljubljeni
Dve skrajnosti blokirata naše duhovno življenje: če se počutimo večvredni, brez napak in boljši od drugih ali pa če se počutimo ničvredne. Gesta cestninarja nam pokaže tisto izkušnjo vere, ki je realna glede tega, kakšni v resnici smo: šibki, nemočni, nepopolni, z napakami, obenem pa neizmerno ljubljeni od Boga točno takšni, kakršni smo. Na to nas spomni gesta trkanja po prsih.
Ko nekam potrkamo, delamo to z namenom, da se nam nekaj odpre. V molitvi pred obhajilom nam trkanje pomaga k odpiranju srca, da sprejmemo Božjo ljubezen. Hkrati pa priznanje grešnosti odpira vrata Božjemu usmiljenju. Jezus se je družil, pogovarjal in jedel s cestninarji in z grešniki. In ker je Bog odprt za vsakega grešnika, ki ga kliče, Cerkev kot njegovo telo ne more biti izključevalna.
Zato papež Frančišek, ki sam sebe pogosto imenuje grešnik, Cerkev nenehno spodbuja k odpiranju vrat, k razširjanju prostora svojega šotora, k odpiranju dvorišča za pogane, sicer Cerkev deluje kot carinik. Besede in geste pogana in cestninarja, ki jih ponavljamo pri vsaki maši, nas učita tudi tega.
