Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 15. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Duhovnik številnih talentov, ki se rad suče v kuhinji: “Vrata so pri meni vedno odprta”

Tomaz Sojc

Fotografija je last Tomaža Šojča.

Kaja Zupanc - objavljeno 09/07/23

"Župnik sem še posebej rad, ko vidim, da so ljudje zadovoljni"

Ko je bil še drugošolec, je Tomaž Šojč povedal, da bi rad postal duhovnik. Ta nenavadna želja iz otroštva se je uresničila, saj že od leta 2009 opravlja svojo duhovniško službo.

V tem času je vzpostavil globoko povezavo s skupnostjo in ljudmi v župniji Brestanica, kjer trenutno deluje. Ima kar nekaj zanimivih hobijev, kot so kuhanje, petje, zbiranje sov in ljubezen do živali.

Kako bi se opisali z eno besedo?
Karakter prijetnega, včasih trmastega Pohorca.

Koliko časa že opravljate duhovniški poklic?
Službo duhovnika opravljam že od 12. julija 2009, ko sem imel novo mašo.

Se za tem, da ste postali župnik, skriva kakšna zanimiva zgodba ali anekdota?
Seveda. Za tem se skriva zanimiva anekdota iz otroštva, iz drugega razreda osnovne šole. Učiteljica še vedno čaka, kdaj bom to skrivnost izdal za javnost. Pri slovenščini smo pisali spis z naslovom Kaj si želimo postati, ko odrastemo. Takrat sem napisal, da bom postal duhovnik.

Z mamo sva morala nato k socialni delavki, da si me je malo ogledala, ker je učiteljica rekla, da sem preveč versko blazen otrok.

Tomaz Sojc duhovnik

Kako so se starši in sorodniki odzvali na vašo odločitev?
Že od drugega razreda naprej sem govoril, da bom župnik. Da povem še eno zanimivo anekdoto: Iz omare sem izvlekel mamino poročno obleko, ki je bila podobna albi, ki jo je nosil duhovnik. Oblekel sem se vanjo in se na vrtu igral, da sem duhovnik, in pokopaval ptičke. Ko je nato mama hotela obleko obleči za na ples, je bila seveda umazana.

Takrat me je babica rešila in situacijo malo omilila, da mama ni bila preveč jezna. Ker sem ta poklic vedno omenjal, jih to, da sem potem res postal duhovnik, ni presenetilo.

Kako vam je všeč v Brestanici?
Župnijo Brestanica sem poznal že prej, kot kaplan, saj sem bil tukaj od leta 2009 do 2016. Tako sem se potem, na škofovo željo tudi vrnil nazaj. Z gospodom Jožetom, ki je bil v Brestanici župnik 40 let, sva zamenjala vlogi. Jaz sem postal duhovnik, on pa duhovni pomočnik.

Verjamem, in tako tudi ljudje opazijo, da dobro sodelujeva in delava rast Božjega kraljestva. Všeč mi je, ker je kraj manjši in bolj podoben deželi. Ker sam prihajam iz podobnega okolja, mi je tukaj zelo lepo.

Kako se trudite povezati s skupnostjo in vzpostaviti stike z ljudmi v župniji?
Upravljam kar tri župnije, Brestanico, Koprivnico in Senovo, vendar se vsi štejemo kot ena. Ljudi navajam na to, da smo povezani. Tudi ko imamo romanje, rečemo, da je to medžupnijsko. Ko praznujemo obletnico posvetitve bazilike, drugod maš ni. Skupaj praznujemo kot skupnost.

roze pred zupniscen
Rože pred župniščem rad posadi sam.

Zakaj ste radi župnik?
Župnik sem še posebej rad, ko vidim, da so ljudje zadovoljni. Prinašam jim upanje in veselje, tudi v težkih trenutkih. Ljudem sem lahko blizu. Lahko rečem, da imamo duhovniki poseben privilegij od Boga in Jezusa, da ljudem prinašamo zakramente, ta sveta znamenja, ki človeka vedno znova dvigujejo.

Kateri najljubši spomin bi izpostavili, odkar ste duhovnik?
Če me ljudje vprašajo, kaj pogrešam iz moje prejšnje župnije, Trbovelj, vedno rečem bolnišnico. Tja sem večkrat odšel in imel lepe odnose z zdravniki in osebjem. Včasih so me tudi sami poklicali, naj pridem na obisk.

Veliko mladih je mnenja, da je poklic duhovnik dolgočasen. Kako bi jim vi razložili, da je ravno nasprotno?
Če bi bil duhovnik v času, ko so bili na kmečki fari, kjer je bilo osem pogrebov in je čez dan mimo letelo par srn, drugih ljudi pa ni bilo, verjamem, da bi bilo to res dolgočasno. Danes pa pri treh župnijah in šestih pokopališčih skorajda ne more biti dolgočasno.

Velikokrat zmanjka časa za vse začrtane stvari. Je pa tako, če si že po osebnosti dolgočasen človek, potem je tudi poklic dolgočasen.

Na obisku v župniji Brestanica:

Glede na to, da znate igrati na orgle, ali tudi prepevate?
Sem samouk in igram orgle za svojo dušo. Prepevam pa zelo rad in to je tisto, kar ljudje pri meni občudujejo. Rad zapojem tudi zunaj cerkve, v družbi, kjer je prijetno vzdušje in se prepevajo slovenske ljudske pesmi.

Preden ste postali duhovnik, ste bili kuhar. Kako vas je zaneslo v te vode?
To je neljuba stvar, da si zdaj duhovnik, prej pa kuhar, zato ker ženske mislijo, da predobro kuham in posledično ne najdem svoje kuharice. Gospem potem večkrat razložim, da za kuhanje rabiš čas, ki ga jaz nimam. Ko imam čas in priložnost, pa si še vedno z veseljem skuham sam.

Kaj najraje skuhate?
Jedi na žlico.

Povabite kdaj koga na večerjo?
Seveda, in zelo radi pridejo. Če jaz ne povabim, pa se sami povabijo. Vrata so pri meni vedno odprta. Ljudje mi prinesejo koline in rečejo, tole smo vam prinesli, vi pa boste enkrat skuhali, ker smo slišali, da dobro znate.

V vašem župnišču je veliko živali. Katere vse imate?
Res je. Tudi kakšna miš leti mimo. Zjutraj pa me zbudijo golobi. Poleg tega pa imam še psička Hačikota, ki najraje leži pod mizo v pisarni in sprejema ljudi, ki pridejo v župnišče.

Ribe imam že od nekdaj, saj je pogled na akvarij nekaj najlepšega. Ko hočem kaj dobrega skuhati, kakšno dobro pecivo, je priročno, da imaš kokoš, ki ti znese domača jajca. Imam pa tudi race, ker so za še boljše pecivo dobra račja jajca.

Kokosi in race
Kurnik za župniščem.

Imajo živali kakšno vlogo tudi v vašem duhovnem življenju?
Vedno pravim, zlasti otrokom, ko se pogovarjamo o grehu. Otroke vprašam, ali je greh, če mački stopim na rep? Pa rečejo ne. Seveda je, ker če to narediš namerno, je greh.

Bog nam je dal živali, da bi nas razveseljevale. Tukaj se rad pošalim, da pravijo, če mož pride pozno domov, ga pes prijazno pozdravi, žena pa okrega.

Se za pasjim imenom Hači skriva kakšna zgodba?
Hači je japonska pasma. Ljudje se gotovo spomnijo znanega filma z istim imenom, ko je pes čakal na postaji potem, ko mu je umrl lastnik. Pripeljal sem ga z juga Italije, od gospe, ki mu je nadela to ime.

Pes
Kuža Hači.

Vas pes pospremi tudi do cerkve?
On si to sam privošči. Ko ljudje pustijo na široko odprta vrata, hitro izkoristi priložnost in pogleda v cerkev. Veliko jih vpraša, če pes lahko gre v cerkev. Tukaj se spet pošalim na račun Jezusa in jasli. Prva Jezusova družba, poleg Marije in Jožefa, so bile živali.

Ste tudi zbiratelj sov. Koliko jih imate?
Trenutno jih imam okoli dvesto.

Zakaj ravno sove?
Sove me spremljajo že dlje časa. Zbiram jih že več kot deset let. Pogosto se oglašajo tudi okoli župnišča, čisto pod oknom. Ljudje vedo, da jih zbiram in mi jih prinesejo z vseh koncev sveta. Narejene so iz različnih materialov, nekatere celo iz delcev vulkana Etna.

Sove
V župnišču ima sove z vseh koncev sveta.

Kaj bi sporočili bralcem Aleteie?
Kot župnik iz Brestanice bi sporočil, da so vedno in prisrčno dobrodošli v slovenski Lurd. Vrata cerkve so vedno odprta. Voščim jim, da bi znali v življenju živeti tako, da ne bi vedno ugajali sebi, ampak tudi drugim.

Tags:
duhovnik
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.