Mamica z avtizmom in njeno posebno spremstvo v porodnišnici

Nosečnost in porod sta lahko stresno obdobje v življenju vsake ženske – in po svoje tudi za očete! Toda za ženske, ki živijo s pogosto izčrpavajočimi boleznimi, kot sta avtizem ali tesnobnost, je celoten proces lahko še posebej zastrašujoč.

Zato je bilo razveseljivo videti, kako so v univerzitetni bolnišnici Milton Keynes v Angliji storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi pomagali 33-letni Amee Tomkin, ko je nedavno rodila svojega sinka.

Ko se je v letošnjem aprilu pripravljala na rojstvo sina Ollyja, je Tomkinova, ki ima avtizem in se nenehno sooča s tesnobo in paničnimi napadi, svojo psičko Belle lahko pripeljala s seboj na preglede in celo na porodni oddelek.

Odkar sta se spoznali, se je dveletna psička za Tomkinovo izkazala za nepogrešljivo. Stafordširski bulterier je Amee, ki trpi tudi za obsesivno-kompulzivno motnjo, omogočil, da lahko zapusti hišo, kot je pojasnila za domače medije:

"Belle zazna simptome paničnega napada in mi na primer pomaga najti izhode v prenatrpanih prostorih, če začuti, da se me loteva tesnoba. Pritiska gumbe na dvigalih in celo drži mojo plačilno kartico pri blagajni, da lahko plačam stvari, kadar nakupujeva."

Mlada mamica je dodala: "Brez nje sem v bistvu preveč tesnobna, da bi sploh zapustila hišo. Vsak dan bi ves dan ostala zaprta med štirimi stenami."

Na srečo so se babice v porodnišnici zavedale, kako zelo Tomkinova potrebuje svojo štirinožno prijateljico. Organizirale so vse potrebno, da je Amee lahko imela Belle ob sebi večji del svojega bivanja v porodnišnici.

Zdravniška ekipa je bila enoglasna, da naj Amee sinka rodi s carskim rezom, saj je bila tako bolje pripravljena na to, kaj lahko pričakuje na veliki dan. Belle ob svoji gospodarici ni bila le v času, ki ga je Amee preživela v operacijski dvorani.

Osebje se je še posebej potrudilo, da je porodni oddelek ostal čim bolj sterilen. Tomkinovi so dali na razpolago celo lastno sobo, da je lahko v miru okrevala s svojo kosmato prijateljico, ki je ležala na njeni postelji.

Belle je morala opraviti nekaj strogih testov, da so se v porodnišnici prepričali o njeni primernosti za delo pasje babice. Dokazati je morala, da se zmore soočiti z vrvežem na porodnem oddelku, pa tudi to, da lahko prenese, če svojo lastnico vidi v bolečinah.

Na dan poroda je Belle test opravila z odliko.

"Belle je potrpežljivo čakala v bolniški sobi, ko sem rojevala. In ko so me pripeljali nazaj, je bila prva, ki je spoznala Ollyja – brez nje mi ne bi uspelo," je povedala novopečena mamica in dodala: "Takoj ko je zagledala Ollyja, ga je nežno povohala, nato pa mu je v dobrodošlico malce obliznila obraz. Odtlej se ni več ganila od njega."

Ameena zgodba kaže, kako sočutno so zdravstveni delavci pomagali mladi mamici, obenem pa nas opominja, kako moramo vsa Božja bitja ceniti kot čudeže, kakršni so.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.