“Stric je pri folklorni skupini igral kontrabas, bratranec je plesal, jaz pa sem zelo rada gledala vse nastope, tudi po večkrat, saj smo imeli nekaj nastopov posnetih na kasetah,” pripoveduje Liza Marcela Kunstelj, študentka biologije in velika ljubiteljica plesa. Njena folklorna pot se je začela v domačem društvu KUD Triglav Srednja vas v Bohinju. V srednji šoli pa se je pridružila še Folklorni skupini ŽKUD Tine Rožanc, kjer zadnjih pet let preživlja skoraj ves prosti čas.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Joj, jutra, meni sicer zelo ljub del dneva, če ga seveda ne prespim, kar pa velja za večino dni. Eden redkih načinov, da kot povsem nočni tip človeka začnem približno normalno funkcionirati pred deveto uro zjutraj, je zelo zgodnji odhod v hribe. Občutek, ko budilka zazvoni, odpreš oči, ob postelji pa te že čaka pripravljen nahrbtnik. Še boljši je potem občutek, ko v svežini jutra gledaš s kakšne gore, srebaš kavo in razmišljaš, kako majhen drobec ene same velike celote vesolja smo.
2. Kdaj in zakaj ste se začeli ukvarjati s folkloro?
Lahko bi rekla, da sem s folklorno dejavnostjo obkrožena, odkar obstajam. Stric je pri folklorni skupini igral kontrabas, bratranec je plesal, jaz pa sem zelo rada gledala vse nastope, tudi po večkrat, saj smo imeli nekaj nastopov posnetih na kasetah.
Moja folklorna pot pa se je začela v domači občini, prihajam iz Bohinja, in predvsem iz radovednosti sem se nekje v drugi triadi osnovne šole pridružila Folklorni skupini KUD Triglav Srednja vas v Bohinju. V drugem letniku srednje šole pa sem se pridružila še Folklorni skupini ŽKUD Tine Rožanc, kjer zadnjih pet let preživljam skoraj ves (ne le) prosti čas.
3. Kaj vam pomeni ples?
Ples je zame način sprostitve, odklopa, užitek in način prizemljitve. Ko plešem, je v mislih koreografija in v ušesih melodija, takrat obstajam samo v tistem trenutku. Ples povezujem tudi s skupino srčnih ljudi, ki so v toliko letih postali moja druga družina, ničesar ne cenim tako kot skupnosti, v kateri smo eden za drugega v dobrem in slabem in res ne bi mogla biti bolj vesela, da je tako.
4. V folklornem kostumu se počutim kot …
… da se za del dneva preslikam v nek drugačen svet. Včasih imam občutek, kot da sem pobegnila iz kakšne pravljice ali pa risanke, moji kolegi lahko potrdijo, da sem nemalokrat tako tudi videti. V kostumu s štajerskega konca sem na primer videti kot Maša iz risanke Maša in medved. Seveda pa je ob tem prisotna tudi neke vrste odgovornost, saj vseeno folklorni kostumi v določeni meri predstavljajo del naše dediščine.
5. Bi delili kakšno zanimivo anekdoto z nastopa?
Najprej mi na pamet pade 70. letna produkcija FS Tine Rožanc z naslovom Sem, na kateri sem aprila 2019 prvič nastopala z Rožanci in to v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma. V eni od točk koncerta sem predstavljala pehtro babo, ki jo v izročilih pod različnimi imeni poznamo po vsej Sloveniji, poznana je tudi po celi Evropi in v delih Azije.
Oblečena sem bila v debel krznen plašč, na glavi sem imela rogove in na obrazu masko, skozi katero sem videla bore malo. Pri zaključni točki sem pod masko morala vstaviti majhno lučko, pri kateri ena žička ni bila povsem izolirana. Ko je ta žička prišla v stik z mojimi ustnicami, si lahko predstavljamo, kaj se je zgodilo. Občutek je bil enak kot pred leti, ko smo kot otroci prislanjali baterije k jezikom. Čutili smo mravljince in enako je bilo takrat na koncertu, samo da je ta občutek trajal nekaj minut in tudi po končanem koncertu še kakšne pol ure.
6. Zakaj bi se morali po vašem mnenju bolj posvetiti poznavanju in ohranjanju ljudskega izročila?
Menim, da se lahko iz poznavanja običajev, načinov oblačenja, plesnih korakov, viž in pesmi ogromno naučimo o sebi, o prednikih, o načinih dela in ne nazadnje tudi dojemanju sveta brez tehnologije, ki jo imamo danes. Gre namreč za tako ogromno področje raziskovanja, da lahko vsak najde nekaj zanimivega zase.
7. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim na zelo različne načine, naj bo to tek po Tivoliju, ples in petje sredi kuhinje ali pa pogovor z bližnjo osebo. Velikokrat sama s sabo naredim refleksijo, kot smo jih delali na oratorijih, kjer sem sodelovala kar nekaj let. Čisto odvisno je, v kakšnem stanju sem in ali potrebujem mir in samoto ali družbo in pogovor.
8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Vesela sem, da sem se skozi zadnja leta naučila stopiti korak nazaj in ne stvari početi samo, ker jih zmorem in ker mi okolica tako svetuje. Stvari, ki bi koristile zgolj in samo pohvali ter odobravanju drugih, sem začela porivati na stran, v ospredje pa postavljati reči, ki meni nekaj pomenijo. Naučila sem si tudi vzeti čas zase in pustiti, da kakšna stvar, ki ni življenjskega pomena, počaka.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da vse mine, dobro in slabo, da življenja ne bi bilo vredno živeti brez vzponov in padcev. Hkrati pa brez slabega ne bi poznali dobrega, tako kot brez mraza ne bi bili tako veseli topline. Spremlja pa me tudi misel Jurija Zrneca iz enega od njegovih intervjujev: “Če greš totalno iskreno in s srcem v neko stvar in jo z eno ljubeznijo izpelješ, mora ratat!”
10. Biti ženska je lepo, ker …
… smo zmožne veliko več, kot si predstavljamo, in vsako stvar, ki jo izpeljemo, začinimo z mero posebnega občutka in čutnosti, pa naj bo to načrt za raketo, partitura ali pa kosilo na mizi.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
