Pred nekaj leti sem v modni reviji zasledila fotografije svetovno znanega filmskega igralca. O njem so naredili daljšo reportažo, objavili veliko fotografij in ga prikazali v blišču in privlačnosti.
Fotografije so bile lepe, njegova oblačila izbrana. Toda na obrazu ni mogel skriti sledi preteklega trpljenja. V njegovih očeh sta se videli žalost in bolečina življenja. Namesto občudovanja se mi je predvsem zasmilil.
Skušala sem si predstavljati. Ločevanje od žene na očeh vsega sveta. Izgubil je otroke, bil obtožen nasilja in njegova kariera je šla samo še navzdol. Pa alkohol, droge, ob čemer verjetno ni imel nobene prave opore.
Ko ni bil več sposoben uspeha na enem ali drugem področju, je bil izvržen. Ob pogledu na njegove fotografije sem prvič začutila, da je, ne glede na to, da je slaven in bogat, predvsem človek. Človek, ki trpi in ki se izgublja.
Ko se mi nekdo na tak način zasmili, običajno molim zanj. Naj molim tudi zanj? Za igralca? Neobičajno, toda zakaj pa ne? Ko odložimo vse, kar imamo, smo vsi samo ljudje. Ljudje, ki potrebujemo, da nas nekdo začuti in da je nekomu mar. Torej vsak dan eno zdravamarijo zanj, ampak res vsak dan.
Ko sem to nekoč pozneje omenila svoji družini, so se smejali. To ni šlo v njihov miselni okvir. Da se moli za sorodnike, prijatelje, uboge, nam je domače. Morda za sosede, sošolce, duhovnike, pa še za duše v vicah in krog molitve je sklenjen. Toda zanj, ki je že samo njegovo ime slavno, kaj šele življenje in filmi …
Njega pa pojmujemo, kot da živi v nekem vzporednem vesolju, kjer ni drugega kot obilje, uspeh in zadovoljstvo. Vsi ga poznajo, seveda mu bo šlo dobro. Vsi gledajo njegove filme, seveda je v mislih ljudi. Morda pa prav zato, ker vsi razmišljajo podobno – vsega ima dovolj, tako ali tako je pa nedosegljiv – na koncu ni nobenega človeka, ki bi skrbno in vztrajno molil zanj.
Mala pot torej, kot je rekla sv. Terezija. Kdor ne zmore velike poti, naj hodi po mali. Po kakšnem letu malih korakov (zdravamarij) se je začelo spreminjati. Ločitvena vojna se je končala, življenje nekako uredilo. Začel se je spet pojavljati na javnih dogodkih (sicer v zelo neobičajnih oblačilih) in na fotografijah je bil videti bolje.
Predvsem pa je začel spet snemati. Ko je po dolgem času posnel nov film, sem bila tega zelo vesela. Film sem pogledala, čeprav mi vsebinsko ni blizu, ampak spet je zmogel delati tisto, v čemer je dober.
Najbolj pa me je razveselil drobec v nekem novem intervjuju. Droben stavek v sicer dolgem intervjuju, ki mi je dal predvsem vero v moč molitve. Igralec je rekel, da je sicer ateist, ampak da se je pred kratkim prvič, ko je šel mimo cerkve, odločil vstopiti vanjo.
In tam je prvič pomislil, da mogoče pa vendar obstaja Nekdo nad nami. Tudi sv. Terezija je na tak način molila za nekega znanega človeka, s katerim se ni nikoli srečala, in po letih molitve v časopisu videla sliko, kako je poljubil križ.
“Bogu namreč ni nič nemogoče,” (Lk 1,37). Tako mu ni nemogoče med sabo povezati kogarkoli na svetu in po molitvi narediti nečesa velikega. Lepo je, ko pošlje takšno navidez neobičajno povabilo, predvsem pa ko preizkusi vero – ali smo zmožni slediti tudi, ko je nekaj zunaj našega običajnega okvira, predvsem pa, ali smo zmožni v tem vztrajati. Vsak od nas je drobno zrno. En človek med milijardami ljudi. Ampak naša veličina je v tem, da Bog vsakega od nas jemlje tako resno, da tudi po molitvi enega človeka lahko spremeni in doseže nekaj velikega.
“Moj” igralec se trenutno pripravlja na snemanje novega filma. Živi z neko manekenko, ampak mogoče je v redu punca. Upam pa tudi, da še zahaja v cerkev in še naprej odkriva Boga. Bog se ga je namreč dotaknil že mnogo prej.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
