“Ko sva prvič spoznala Jakuba, sva takoj vedela, da je to najin otrok. Bila sva prepričana v to,” pravi Poljak Arkadiusz Denkiewicz, po poklicu glasbenik, mož in oče Jakuba, ki sta ga z ženo posvojila pred sedmimi meseci.
Ko sta se poročila, verjetno nista pričakovala, da bosta imela težave z zanositvijo. Kako sta se soočila s tem?
Prej niti nisva razmišljala, da naju lahko to doleti. Ker sem imel korenine v neokatehumenski skupnosti, sem imel precej drzne načrte: najmanj štiri otroke. (smeh)
Prvo leto zakona sva želela biti sama, da bi se osredotočila na najin odnos, z mislijo, da bova v odnosu srečna tudi potem, ko se pojavi otrok. Že takrat sva gojila idejo za posvojitev. Pred poroko sva namreč razmišljala, da bi morda najprej imela dva biološka otroka, nato pa še kakšnega posvojila.
Minilo je leto, dve. Začela so se pojavljati vprašanja v družini. Midva sva si to razlagala z dejstvom, da me zaradi narave mojega poklica pogosto ni doma in zato ne naletiva na pravi dan.
Na neki točki sva se šla testirat. Težave so bile na moji strani. Izkazalo se je, da je kakovost semenčic slaba, zato sem začel z zdravljenjem.
Najtežje v tistem obdobju je bilo to, da so najini sorodniki in prijatelji dobivali otroke. Sporočilo, da je neki par zanosil, po možnosti po težavah, sva čutila kot zabijanje žebljev: “Bog, midva moliva in nama ne gre, nekomu drugemu pa uspeva.” Počasi nama je začelo primanjkovati moči in vere.
Se je pojavila kriza vere?
Bogu sva zamerila, vendar temu ne bi rekel kriza. Poskušal sem iskati Njegovo voljo. Nisem imel jasnega odgovora, vendar sem jo iskal. Udeležila sva se recimo nekega dogodka, kjer je voditelj omenil, da bo lahko po tistem srečanju več zakoncev zanosilo. Pomislil sem: “Verjetno gre za naju,” vendar se nič ni zgodilo.
Pojavila so se vprašanja, namenjena Bogu: “Zakaj molčiš?”, “Zakaj ne pomagaš?”. V našem orkestru so se v nekaterih zakonih otroci rojevali precej pozno, zato se nisem počutil osamljenega. Toda tudi tam sem sčasoma ostal edini brez otrok.
Bolečina se je spremenila v neke vrste brezbrižnost. Veselila sva se z ljudmi in zamera proti Bogu je minila.
Kako dolgo je trajalo zdravljenje?
Dve leti. Med zdravljenjem sva tudi prvič obiskala posvojitveni center, toda pri tem je tudi ostalo. Nisem še bil pripravljen in želel sem si dati več časa, da bi ozdravel.
Kako ste sami doživljalidiagnozo? Je to morda vplivalo na vaš občutek samospoštovanja?
Ja, bilo je težko. To je bil zame udarec in nepričakovan križ, vendar sem se ugriznil v jezik in šel naprej. Posmeha nisem slišal, morda je bil za mojim hrbtom, vendar za to ne vem.
Kako je nazadnje stekel postopek posvojitve?
Eno leto po prvem obisku posvojitvenega centra sva se vrnila na isti kraj. Ženi so priporočili psihoterapijo, da bi predelala določene teme iz svoje družine. Za drugo oceno sva obiskala drug posvojitveni center, toda zgodba se je ponovila. Terapija je pomenila podaljšanje postopka in čas je tekel dalje. Obupal sem nad zdravljenjem. Tako sta minili še dve leti.
Po koncu terapije sva se vrnila v drugi posvojitveni center, ker sva se tam počutila bolje in nama je dajal več zaupanja. Približno leto dni sva se enkrat mesečno sestajala z mentorico, ki je preverjala, včasih tudi na individualni ravni, najino odprtost do otrok. Predstavila nama je zgodbe otrok, ki živijo v njihovem centru, in nama rekla, da lahko pozabiva na posvojitev otroka, ki bi bil popolnoma zdrav brez kakršnihkoli travm. Najpogostejša je motnja fetalnega alkoholnega sindroma, ki ga povzroča uživanje alkohola med nosečnostjo.
In kaj se je zgodilo po letu dni?
Imela sva test, nato pa so naju povabili na skupinska srečanja z več zakonci, ki so potekala tri mesece, enkrat do dvakrat tedensko. Počutil sem se kot v neke vrste skupnosti, nismo se poznali, vsi pa smo imeli zelo podobne težave in cilj.
Nato center pokliče določen par, mu predstavi zgodbo nekega otroka in ga vpraša, ali bi otroka rada spoznala. Ponudbo lahko zavrnete, če se vam zdi, da je otrokova zgodba pretežka za vas.
Kako hitro so vaju poklicali?
S skupinskimi srečanji sva začela septembra, poklicali pa so naju že novembra. Čez en teden sva se prvič srečala z Jakubom. Obiskala sva dom rejnikov, kjer je tedaj bival. Bila sta zelo izkušena zakonca, kar zadeva rejništvo. Še isti mesec sva na sodišču začela s postopkom, da bi Jakub, ki je bil formalno še vedno v oskrbi rejniške družine, lahko začel živeti pri naju.
Spomnim se, da je bil petek. Ko sva Jakuba za nekaj ur pripeljala domov, še nisva vedela, da ga bova odpeljala za vedno. Ravno tedaj sva s sodišča prejela klic, da so nama odobrili stik.
Če prav razumem, vaju otrokova zgodba ni preobremenila.
Ko so naju poklicali s centra za pogovor o otroku, je bil to za naju šok. Takrat sva imela občutek, da je ta telefonski klic prišel prezgodaj. Leto 2022 je bilo za naju dinamično leto. Gradila sva hišo, Agnieszka je začela znova študirati. Tisti klic nama je v trenutku spremenil življenje. Agnieszka je imela različna dodatna dela, bila je prostovoljka v šoli in vse to je bilo treba čez noč prepustiti drugim. Seveda tega ni obžalovala, vendar je treba priznati, da so bili prvi trenutki težki, saj je bila Agnieszka, medtem ko sem sam hodil v službo, čez dan sama z Jakubom.
Ko sva slišala njegovo zgodbo, sva čakala na udarec. Ko so v centru končali s predstavitvijo, sva vprašala: “Je to to?” Pričakovala sva, da bo nekaj “velikega”. Odprta sva bila na primer za posvojitev otroka z Downovim sindromom. Spominjam se, da naju je mentorica opozorila, da ne bo zelo visok. Pogledala sva drug drugega in če kdo pozna naju in najino višino, ne bo presenečen, da sva odgovorila: “Pa kaj!” (smeh).
Ko sva prvič srečala Jakuba, sva takoj vedela, da je to najin otrok. Bila sva prepričana v to. Njegova zgodba je postala najina zgodba. Skrbelo naju je, kako se bo odzval. Slišala sva različne zgodbe. Toda Jakub naju je hitro začel klicati mami in ati.
S tega vidika so bili obiski rejniške družine težki. Kot dvoletnik je že vedel, da je malo tu, malo tam. Ti otroci vedo, da sta zakonca prišla posebej po njih. Jakub je tudi videl, kako so drugi otroci našli nove starše. Lahko bi rekli, da je končal določeno dirko.
Vaju je v vsakdanjem življenju z Jakubom kaj presenetilo?
Temu je težko reči presenečenje. Učiva se. V rejniški družini sva videla, da Jakub hrano kar požira v vseh možnih količinah. Mislila sva si: super, ne bo nobenih težav s hranjenjem. Pri naju je bilo tako samo na začetku, nato pa so se začele grimase. Morda se je prenajedal zaradi stresa, pri naju pa je začutil, da si lahko privošči reči “ne” in da lahko preverja, kje bova postavila meje.
Ko 12 let živiš brez otrok, imaš že vse postavljeno. Jakub je prevrednotil najini življenji. Danes nimam več energije za načrtovanje dolgih potovanj. Tudi tek ni več tako lahek, pa sem se še do nedavnega pripravljal na polmaraton. Ob delu sem imel nekaj dodatnih aktivnosti in težko se je bilo posloviti od njih, vendar je to treba storiti, če želiš otroku posvetiti svoj prosti čas. Vem, da moram omejiti svoja zanimanja, vsaj na začetku. Bomo videli, kako bo šlo, vendar želim biti tam za otroka in za ženo, da si lahko tudi malo odpočije.
V primeru zakoncev z biološkimi otrokije pogosta poporodna depresija. Ali se pri posvojiteljih pojavi kaj podobnega?
Posvojitev ima svojo čustveno ceno. Na začetku je seveda prisotna evforija.
Na podlagi zgodb drugih družin, ki so posvojile otroke, sva pričakovala veliko težav, do katerih pa ni prišlo. Na primer, pri Jakubu ni bilo bolezni sirot, vsaj ne v različici, ki nam je bila predstavljena, da otroci zelo močno udarjajo z glavo ob steno ali ob kakšen predmet. Jakub je imel nekoliko drugačne simptome, neko vrsto ščipanja.
Veliko družin je govorilo tudi o tem, da se otrok po več mesecev ponoči zbuja in joče. Pri nas se je to pojavilo v zelo majhni meri in bolj med dremežem čez dan.
Ko gledata na teh 12 let, ki so za vama? Obstaja občutek izpolnitve?
Seveda. Četudi je zelo težko in se pojavlja vprašanje: “Ali je bila to prava pot?”, se zavedava, da zdaj nisva odgovorna samo zase. To je veliko darilo in poslanstvo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
