Vprašanje bralca:
Zakaj se zakonca največkrat prepirata? Zaradi vzgoje otrok, tašče oz. tasta, spolnosti ali denarja? Ali pa zaradi tega, ker nismo vešči razumnega pogajanja oz. veščin prepiranja? Morda zaradi tega, ker na nekoga pač moramo preložiti bremena, ker jih ne zmoremo nositi in je zakonec najbližji, na kogar lahko izbruhamo svoje nezadovoljstvo, četudi za to ni kriv?
Luka
Odgovarjata Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta:
Vse zgoraj navedeno v veliki meri drži, vprašanje pa je, ali so ti razlogi dejansko najgloblji razlog prepirov. Lahko so zgolj površinski – to, kar se da od zunaj videti in slišati.
Dober vpogled v to, kar si dva zakonca želita, nam da vpogled v opazovanje dveh zaljubljencev: zreta si iz oči v oči, čustveno sta prisotna in sta zelo odzivna drug do drugega. Obstajata drug za drugega, sta izjemno čustveno povezana – mojstra čustvenega komuniciranja.
Iz tega lahko sklepamo, kdaj pride do prepira. Ko tega ni več v tolikšni meri, kot si zakonca želita. Zato lahko rečemo, da je skupni imenovalec večine zakonskih konfliktov v občutku: ko zakonca nimata več občutka, da sta drug drugemu dovolj pomembna.
Ko začneta pogrešati občutek, da je zakonec varno zavetje, nekdo, na kogar se lahko zaneseta in naslonita, ob komer se lahko pomirita in potolažita. Največ prepirov je dejansko oblika protesta zoper čustveno nepovezanost. To je močno spregledan in podcenjen vidik v zakonu.
Zato se v zakonski terapiji v prvi vrsti ne osredotočamo na to, kako se pametno prepirati, ali na vpliv otroštva na zakonski odnos, ali pa na učenje romantičnih scenarijev, temveč na to, kako doseči, da se bosta drug ob drugem spet počutila dobrodošla, zaželena in pomembna.
Do tega cilja se da priti, če se zakonca odločita, da bosta drug do drugega dostopna, kar pomeni, da bosta drug z drugim delila svoja doživljanja (tudi razmišljanja).
Da bosta drug do drugega odzivna, kar pomeni, da ne bosta pustila, da bi doživljanja drugega sozakonca ostala brez spoštljivega odziva (ob majhnem otroku se ponavadi zakonec najbolj nauči stalnega čustvenega odzivanja – podobno si želimo tudi v zakonskem odnosu).
Tretja stvar, ki vključuje prva dva koraka, pa je čustvena vključenost, prisotnost. To je kombinacija avtentičnosti in angažiranosti (nasprotje je čustvena neprisotnost in nepristnost). Do tega ni vedno lahko priti, vendar pa se zelo splača.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
