Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 14. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Kako se počutijo otroci, ko se starši prepirajo?

Konflikt w rodzinie

luboffke | Shutterstock

Małgorzata Rybak - objavljeno 28/07/23

Ali ste se kdaj vprašali, kaj doživlja otrok, ko je priča sporom med odraslimi? To je stvar, ki jo je treba resno upoštevati

Zakonska zveza brez sporov ne obstaja. Ob tem pa bi morali upoštevati, kaj doživljajo otroci, kadar se odrasli prepirajo. To nas lahko navdihne, da se naučimo nesoglasja obravnavati na način, ki varuje določene meje in potrebe drugih družinskih članov.

Kaj čutijo otroci, ko so priče sporu med svojimi starši?

Osamljenost in občutek nemoči

Sedemletni deček na terapiji je na list papirja, ki ga je dal svojemu terapevtu, zapisal: “Zvečer v joku zaspim. Solze so moja edina družba. Počutim se osamljenega. Moji starši se ponoči prepirajo.”

Osamljenost je v takem položaju neobvladljiv občutek. Ko se odrasli utapljajo v čustvih (vključno z agresijo), se njihovi otroci nimajo na koga zanesti. Starši morajo ohranjati čustveno ravnovesje, da se otroci lahko počutijo varne, ne glede na to, ali so še malčki ali že najstniki.

Le umirjeni ljudje, ki prepoznavajo in obvladujejo svoja čustva, lahko svojim otrokom zagotovijo varne temelje, da se naučijo predvidljivosti tega sveta. Posledično, ko se odrasli razjezijo in začnejo kričati drug na drugega ter se med seboj žaliti, se strop, stene in tla notranjega sveta njihovih otrok porušijo.

Ti otroci nimajo nikogar, ki bi jim lahko nudil oporo. Občutijo strah (recimo, da bo družina razpadla ali da se bo kdo poškodoval), jezo in žalost (ker se zdi, da se starši nimajo radi). V takšnem položaju lahko občutijo, da so na svetu povsem sami.

Bremena odraslih postanejo bremena njihovih otrok

Meje otrok so kršene, ko do njihovih ušes pride vsebina, ki ni primerna za otroški um. Z odločanjem o tem, “kdo je česa kriv” ali “kdo ima prav”, z nasilnimi pogovori o zadevah odraslih otroke vključimo v svoj odnos in njegova bremena. Naj nam je to všeč ali ne, začnejo nositi naša nerešena vprašanja kot neobvladljivo prtljago.

Otroci postanejo zaupniki naših strahov glede gospodinjskih financ, priče naših prepirov o tem, kdo več naredi za gospodinjstvo, kdo bolj skrbi za odnos in kdo koga in koliko prizadene. Slišijo lahko besede ponižanja ali zlobe. V prepirih slišimo stvari, ki so breme za odraslega človeka, kaj šele za otroka.

Mama ali oče?

Naravna potreba otrok ali mladih je, da lahko ljubijo oba starša. Prepiri jih prisilijo, da izberejo, s kom se bodo strinjali in koga bodo branili. Pri tem imajo tudi občutek, da izdajajo enega od staršev, saj navsezadnje dolgujejo zvestobo tako mami kot očetu.

Tragično je, če starši v prepir vpletejo svoje otroke samo zato, da bi ti odločili, na čigavi strani je pravičnost. Še huje je, kadar eden od staršev z otrokom sklene “pakt” proti drugemu staršu in mu razloži, zakaj je “z njim/njo nemogoče živeti”. Tovrstna škoda je čustvena zloraba in je zelo resna stvar.

Potiskanje otrokovih potreb na stranski tir

Ko se starši prepirajo, se njuni otroci počutijo povsem nepomembne. In na nek način imajo prav: starši razveljavljajo čustva svojih otrok, ne da bi jih zanimalo, kakšne občutke jim to povzroča.

V domu, polnem sporov, je le malo prostora za potrebe otrok. Svoje potrebe bodo začeli potiskati v ozadje. Morda se bodo počutili krive, ker se mama in oče ne razumeta. Morda bodo začeli razmišljati, da bi bila starši srečnejši, če bi se lepše vedli, bolje učili ali bolj zavzeto jedli.

V domovih, kjer so prepiri med starši na dnevnem redu, lahko otroci trpijo tudi za psihosomatskimi boleznimi. Navsezadnje nosijo v svojem telesu ogromno breme stresa. In naj jim je to všeč ali ne, postanejo tudi neuradni mirovni posredniki. Morda mislijo, da lahko kaj storijo, da bi se izognili prepiru, se morda šalijo, odvračajo pozornost staršev ali delujejo kot mirovni posredniki. Pripravljeni so pomiriti tudi najmanjše znanilce spora.

Poleg tega ta strah pred spori včasih postane stalni del njihovega notranjega sveta. Spoznali so najslabše plati svojih staršev in ne vedo, da sta si lahko dva človeka različna, pa se kljub temu lahko mirno pogovarjata.

Dobrobit otrok proti dobrobiti zakona

Kaj to pomeni za nas kot starše? Prvič: to je povabilo, da pogovore o odraslih temah prihranite za takrat, ko otroci niso v bližini. Obenem je to tudi poziv k zgodnjemu reševanju težav, po možnosti takoj, ko se pojavijo. Čakanje v nedogled lahko povzroči, da se povečajo do velikosti ledene gore.

Pogosto slišimo, da mora biti zakonski odnos na prvem mestu, saj otroci potrebujejo ljubeče starše. Sama vztrajam, da moramo na prvo mesto postaviti dobrobit otrok ter jim dati priložnost, da imajo globok in zaupen odnos z odraslimi.

Morda bomo potem lažje našli motivacijo, da bomo zahtevne trenutke v zakonu preživeli na način, ki je sposoben rešiti krhko psiho dvoletnika, sedemletnika ali najstnika.

Kaj pa, če nam ne uspe? Najpomembnejše je, da se opravičimo in pojasnimo, da za to, kar se je zgodilo, ni bil kriv otrok. Želimo si, da bi se vsi v naši družini počutili pomembne in potrebne.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.