Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 27. septembra |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

“Izbrala sem dan in način, kako si bom vzela življenje, nato pa sem se znašla v cerkvi …”

Woman raised her hands to heaven in worship to God in church

vidoc Olga | Shutterstock

Aleteia Poljska - objavljeno 30/07/23

Pričevanje Agnieszke, ki je v svojem življenju doživela veliko travm. Ranile so jo do te mere, da si je nameravala vzeti življenje

Pričevanje govori o polletnem obdobju v mojem življenju, v katerem mi je Bog namenil največji čudež: spreobrnjenje.

“Postala sem notranje mrtev človek”

Pred 21 leti sem naredila največjo napako v svojem življenju: za dolgih 16 let sem obrnila hrbet Bogu … 16 let sem živela brez Cerkve, brez molitve, brez zakramentov. Ubila sem Boga v svojem srcu. Postala sem notranje mrtev človek. Ko sem kdaj občutila veselje, je trajalo le kratek čas.

Nekoč sem se sicer hotela vrniti v Cerkev, vendar sem se bala, da mi Bog nikoli ne bo odpustil, ker so ga moji grehi pribili na križ. Zdelo se mi je, da kot nekdo, ki ni izpovedoval vere, nimam pravice moliti k Njemu. Življenje brez Boga je bilo nočna mora.

Hudič je še naprej odpiral moje stare rane in ni dovolil, da bi se zacelile. Kazal mi je, kako brezupna oseba sem, v kar sem vedno bolj verjela. Mislila sem, da je mojega življenja konec.

Prizadevanja so se končala z neuspehom

Počitnice leta 2015 so bile preboj v mojem življenju. Prvič po mnogih letih sem stopila v cerkev. Mož me je zvabil tja z zvijačo. Ko sem poslušala Božjo besedo, sem začutila, da mi Stvarnik govori in pravi: “Moraš se znova roditi.”

Moj pogled se je ustavil na podobi Božjega usmiljenja. V tistem trenutku sem občutila ogromno obžalovanje. Nekaj v meni se je zlomilo, nisem mogla ustaviti solz.

Želela sem se spremeniti, vrniti k Bogu, želela sem biti boljša, vendar so se moja prizadevanja vedno končala z neuspehom. Nisem zmogla doumeti, da bi mi Kristus odpustil, če bi vanj verjela z vsem srcem in se pokesala.

“Videla sem samo en izhod”

Čeprav sem se večkrat skušala spovedati, je vedno prevladal strah. Zmanjkalo mi je poguma in zbežala sem iz spovednice.

Minilo je nekaj mesecev, bila sem hodeče truplo, sama sebi nisem predstavljala nobene vrednosti. Bila sem kot stara plesniva krpa, ki leži nekje v kotu in bi se je človek dotaknil le z gnusom. Želela sem umreti, ničesar več nisem čutila, nisem več obstajala. Videla sem samo en izhod: da bi vse končala.

Izbrala sem dan in način, kako si bom vzela življenje, nato pa sem se tistega dne nekako znašla v cerkvi, kjer sem padla na kolena pred podobo Božjega usmiljenja. Med jokom sem zavpila: “Prosim te, Jezus, reši me, kajti brez tebe bom umrla, se izgubila v temi. Vem, da si tega ne zaslužim, ampak prosim, reši mojo ubogo dušo, ker ne morem in nočem več tako živeti!”

Notranji mir in neizmerna ljubezen

Kristus je slišal moj klic na pomoč in prisluhnil moji prošnji, ki je prvič prišla iz srca. Pokazal je velikodušnost svojega usmiljenja, usmilil se je ubogega bitja. Pobral me je, ko sem že ležala na obrazu.

Ni se mu gnusilo seči v gnoj, v katerem sem se znašla, in me potegniti na površje. Ni se oziral na to, kaj sem storila, ampak mi je izrazil svojo nerazumljivo ljubezen. Kot da bi mi želel povedati: “Ne skrbi, jaz bom poskrbel za vse.”

19. novembra mi je na pot postavil čudovitega duhovnika. Tistega dne sem se znova rodila. Opravila sem življenjsko spoved. Prvič po več letih sem se počutila resnično srečno.

Jezus me je objel s svojimi usmiljenimi rokami, kot je to storil oče izgubljenega sina, kot da bi s to gesto hotel reči: “Agnieszka, kako dobro, da si se vrnila … Tako dolgo sem te čakal!” Ko sem po spovedi odšla, sem se počutila lahkotno, kot da bi imela krila, lebdela sem pol metra nad tlemi. Vsemu svetu sem hotela povedati: “Odpustil mi je! Ali slišite? Odpustil mi je!”

Kmalu je prišel dolgo pričakovani dan, ko sem prvič po več letih pokleknila pred Najvišjim, da bi prejela sveto obhajilo. Ko je Gospodovo telo počivalo v mojih ustih, sem začutila nekaj, po čemer sem hrepenela leta: notranji mir, radost, toplino in neizmerno ljubezen, ki me je obdajala.

Moč za odpuščanje

32 let sem prenašala mešanico bolečine in strahu. Svojemu bratu nisem mogla odpustiti bolečine in travme, ki mi jo je povzročil. Dolga leta nisem imela stika z njim, ker sem ob pogledu nanj začutila panični strah in občutek, kot da sem spet v nočni mori.

6. aprila je nastopilo naslednje obdobje v mojem življenju. To je bil dan, ko sem prejela zakrament svete birme. Zjutraj, ko sem odprla oči, sem vedela, da bo to poseben dan. Nato pa sem zaslišala glas, navdih: “Če hočeš, da ima tvoje spreobrnjenje, birma, kakršenkoli pomen, moraš odpustiti! Ne boj se, dal ti bom moč, jaz sem tvoja moč.”

Nenadoma sem v mislih spet šla skozi najhujše trenutke svojega življenja. Prestrašena sem padla na kolena in prosila: “Bog, od mene lahko zahtevaš vse drugo, le tega ne.” V tistem trenutku sem se počutila, kot da so vse sile zla osredotočene name , da sem nemočna pred rastočo pregrado strahu. Imela sem občutek, da imam namesto telefona, ki sem ga držala v roki, žareč premog, hotela sem ga vreči ob steno!

Po uri notranjega boja sem izčrpana zašepetala: “Bog, če si ti odpustil meni, hočem to storiti, ampak samo zate.”

V tistem trenutku sem delovala impulzivno. Z drhtečo roko sem poiskala bratovo številko in ga poklicala. “Brat, danes je poseben dan,” sem zašepetala, “odpuščam ti, ker si me poskušal posiliti, ko sem bila stara osem let, ker si me deset let spolno nadlegoval, ker si me tako močno prizadel in mi s tem uničil življenje. V imenu Jezusa Kristusa ti odpuščam.”

Najtežje je bilo reči, da delam to v imenu Jezusa Kristusa, ker mi je hudič to učinkovito poskušal preprečiti. Vendar tisti dan nisem bila sama. Po teh besedah je vse izginilo, v duši sem začutila lahkotnost, v srcu Božji mir. Počutila sem se resnično svobodno.

Zadnji element odpuščanja

Tisti dan sem pred podobo Božjega usmiljenja in v prisotnosti relikvij moje zavetnice sv. Favstine Kowalske prejela zakrament birme. Gospod me je ozdravil, mi povrnil samospoštovanje, ozdravil moje misli, izlil odpuščanje prestopnikom in meni.

En mesec pozneje sem se udeležila nečakinjinega prvega svetega obhajila. Brat je naznanil, da ga na slovesnost ne bo. Nanj sem naletela pri vratih, ko sem se vrnila iz cerkve. Bala sem se njegove reakcije, ker je bil od nekdaj agresiven.

Presenečeno me je pogledal s kamnitim izrazom na obrazu. Nenadoma sem bila mirna, začutila sem veselje in val energije. Nasmehnila sem se mu, iztegnila roko in z veseljem rekla: “Pozdravljen, brat.” Previdno je iztegnil roko proti meni in mi vrnil stisk.

Nisem čutila zamere ali obžalovanja do njega, temveč veselje in srečo, da je bil dosežen zadnji element odpuščanja: iskrena sprava.

“Jezus me je znova obudil”

Vem, da se vsi ti čudeži v mojem življenju ne bi zgodili brez brezmejnega Božjega usmiljenja. Jezus me je znova obudil tako kot Lazarja, dal mi je novo življenje. Danes, sedem let po mojem spreobrnjenju, poleg Kristusa ni nič drugega. Gospod je v meni zapolnil to praznino in čeprav me pogosto izpostavlja različnim preizkušnjam, sem z njim neizmerno vesela.

Če bi morala še enkrat skozi svoje življenje: otroštvo, leta psihičnega, fizičnega nasilja, bolečine strašne osamljenosti, dneve, ko sem morala jesti s piščanci v kokošnjaku … Bi šla! Kajti za en Jezusov dotik srca je vredno žrtvovati vse.

Agnieszka

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.

Tags:
odpuščanjesamomorspreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.